Michael Trapp je manjše zasebno letalo pilotiral že tri leta in v tem času je opravil približno 200 poletov ter pridobil nemalo letalskih izkušenj. A tokrat ni šlo vse tako, kot bi moralo. Na poti iz New Yorka v Wisconsin se mu je pokvaril motor letala in strmoglavil je naravnost v skoraj 60 tisoč kvadratnih kilometrov veliko in hladno jezero Huron, ki je od petih Velikih jezer drugo največje. ''Vse je bilo v redu, v zraku sem bil že več ur,'' se usodnega leta spominja Michael. ''Nameraval sem se ustaviti v Michiganu, da bi napolnil rezervoar in pojedel kosilo, ko je motor nenadoma začel nenavadno hrumeti in takrat me je res zagrabila panika.''

Ničesar ni mogel narediti, kajti strmoglavljenje je bilo neizogibno. Poleg tega se je vse dogajalo neizmerno hitro, še pove Američan. Medtem ko je bil še ta trenutek v zraku, je v naslednjem z letalom že treščil v vodo. ''Steklo se je razbilo in voda je začela vdirati v pilotsko kabino ter mi zalivati obraz. Uspel sem odpeti varnostni pas in nekako izplavati iz letala, potem pa je letalo potonilo v pičlih 20 sekundah,'' pripoveduje Michael, ki zaradi tega, ker je letalo tako hitro potonilo, iz njega ni imel časa potegniti reševalnega jopiča ali signalnih raket. A do tistega trenutka, ko se je uspel prebiti na gladino jezera, je vsa panika, ki ga je zajela prej v letalu, že izginila in voditi ga je začela neustavljiva želja po preživetju. Tako je nemudoma začel tudi trezno razmišljati. ''Ker nisem ravno odličen plavalec, sem se znebil težkih čevljev in hlač, da bi se lažje obdržal na površju. Poskušal sem se čim bolj sprostiti in lebdeti na površju,'' je še povedal Michael.

Medtem ko je tako lebdel, je sicer srečal nekaj ladij, a je bil predaleč, in čeprav se je trudil opozoriti nase, ga posadka žal ni videla in še naprej je bil primoran plavati. V vodi je bil že tako dolgo, da se je znočilo in takrat se ga je znova polotil strah. Mislil je, da ne bo preživel, kajti če ga podnevi ni nihče opazil, le kako bi ga opazili v trdi temi, mu je rojilo po glavi. A medtem ko je plaval in zrl v zvezde, je pomislil, da še ni pripravljen umreti in da se ne bo kar predal. Nekaj v njem se je premaknilo in odločil se je, da začne plavati, kolikor ga le nesejo noge in roke. Rekel je, da je ujet nekje sredi jezera in ne sredi morja, zato mora prej ali slej naleteti na kopno, ne glede na to, v katero smer plava.

Tako je preplaval kar 24 kilometrov in kljuboval več kot tri metre visokim valovom, potem pa ga je končno opazila posadka ladje, ki je peljala proti obali, in po 18 urah v vodi je bil Michael končno rešen. Reševalci so ga nemudoma odpeljali v bližnjo bolnišnico, a razen izčrpanosti in razbolelih mišic ni utrpel nobenih drugih poškodb, kar je pravi čudež, še pravijo poznavalci. ''Če bi se to zgodilo maja ali novembra, je verjetno ne bi tako dobro odnesel,'' je povedal član obalne straže Kyle Niemi. ''V teh poletnih mesecih je namreč temperatura jezer vendarle nekoliko višja, kar mu je šlo na roko.''

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na