Zatem ko je najboljša britanska smučarka Chemmy Alcott na treningu smuka padla pri hitrosti 80 kilometrov na uro, se je ustrašila, da ne bo mogla nikoli več hoditi. Desno nogo si je zlomila na dveh delih, kosti pa so predrle njeno kožo. Manj kot leto dni po poškodbi pa je smučarka ponovno na nogah, aprila pa namerava nadaljevati svojo smučarsko kariero.

“Najprej mi bodo morali v Avstriji izdelati nove smučarske čevlje, saj imam praktično novo desno nogo,“ je Alcottova povedala za MailOnline. “Ko bom začela ponovno smučati, pa se bom morala soočiti še s psihičnimi posledicami poškodbe. Trenutno sem se osredotočila zgolj na fizično rehabilitacijo.“ Chemmy se namreč zaveda, da je poškodba na njej pustila globoke psihične rane.

Poleg tega pa še vedno nima celotnih spominov na grozljivo nesrečo. Zadnje, kar se spomni, je, da je na startu razmišljala o spodnjem perilu. “Na startu sem se trudila biti čim bolj umirjena in sproščena,“ se spominja 29-letnica. “Nato pa sem videla, da ima Italijanka pred menoj na sebi tangice. Temu sem se močno nasmejala, zatem pa se ne spominjam ničesar več.“

Nesreča se je zgodila decembra 2010, na zadnjem smukaškem treningu pred tekmo v kanadskem Lake Louisu. Alcottova je med skokom naredila en sam napačen gib, že naslednji trenutek pa jo je odneslo po strmini s takšno silo, da se ji je dobesedno zdrobila desna noga. “Vem, da sem bila izjemno jezna, ker sem storila tako neumno napako, in da sem udarila s pestjo po tleh. Nato pa sem začutila, da je moja noga mokra.“ Chemmy si je zlomila desno golenično kost in piščal, moker občutek pa je bil posledica močnega krvavenja, saj je kost prebila njeno kožo in štrlela iz noge. S proge so jo odpeljali s helikopterjem, smučarka pa je poskušala ves čas ohranjati pozitivne misli. “Vse me je bolelo, a tega nisem hotela priznati vsakomur. Trdila sem, da sem v redu in se opravičevala, ker sem povzročila tako zmedo na smučišču. Šele nato, ko sem videla reakcije obiskovalcev v bolnišnici in zdravnikov, pa sem se zavedala, kako resna je poškodba.“

Po operaciji so Chemmy, ki je sezono pred tem na zimskih olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru v Kanadi zasedla odlično 11. mesto, v nogo vsadili 20 centimetrov dolgo kovinsko palico in ji jo pritrdili z 10 vijaki. Zdravniki so ji povedali, da je sezona zanjo zaključena in da ne vedo, če bo sploh še kdaj lahko smučala. Alcottova k sreči ni zapadla v depresijo, po njenem mnenju predvsem zato, ker so jo v bolnišnici vsak dan obiskovali profesionalni smučarji. “Poskrbeli so, da nisem bila nikoli sama in da mi niso po glavi rojile črne misli,“ pravi. “Moja prijateljica iz ameriške smučarske ekipe Julia Mancuso je praktično spala v bolnišnici ob meni.“

Po nekaj tednih v bolnišnici so Chemmy prepeljali v Veliko Britanijo, kmalu pa se je vrnila na treninge. Prvih 14 dni je trenirala predvsem na veslaški napravi, poškodovano nogo pa je imela ves čas v zraku. “Nisem še hotela zaključiti svoje kariere. Kljub nesreči sem še vedno oboževala smučanje, zato se zimskim športom nisem hotela odreči.“

S pomočjo ustanoviteljev fitnes kluba The Third Space je tako začela spet trenirati. “Vedeli smo, da mora moja noga počivati, a to je pomenilo le, da sem se lahko na treningih osredotočila na druge dele telesa. Pri 18 letih sem si močno poškodovala hrbet in ko sem si ogledovala posnetke za nazaj, sem ugotovila, da se med spustom po strmini nisem v hrbtenici upognila toliko, kot bi se morala. Zato mi je osebni trener predpisal vaje, s katerimi sem izboljšala fleksibilnost hrbtenice.“ Alcottova je poleg tega ves čas krepila svoje mišice na desni nogi s pomočjo elektrostimulatorjev, ko je spala, pa je imela nogo položeno v mini ledeno komoro, ki naj bi ji omrtvičila bolečino.

Marca letos je Chemmy že lahko stala na svoji nogi, čeprav jo je še vedno močno bolela. "Vem, da me bolečina v resnici ne bo nikoli popolnoma zapustila. Vendar sem pred kratkim brala avtobiografijo Hermanna Maierja, smučarja svetovnega kova, ki se je na bele strmine vrnil po hudi nesreči z motorjem. Njegovi napotki, kako se soočiti z bolečino, mi še kako koristijo.“

Kljub vsemu, kar je preživela, se Chemmy ne smili sama sebi. “Če hočeš biti najboljši na svetu, se moraš gnati do skrajnosti. To včasih zahteva poškodbe. Gre za tveganje, ki ga moraš kot profesionalni športnik sprejeti.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na