Medtem ko je 15-letna Grace Etherington iz Kenta ležala v bolnišnici, zdravniki niso vedeli, ali bo sploh še lahko kdaj hodila ali ne. Za tem, ko si je dala preluknjati ušesa, je namreč staknila redko okužbo, zaradi katere kar naenkrat ni mogla premakniti niti ene same mišice ali govoriti.

Zdravniki so Gracejino mamo Sharon opozorili, da bo njena hči, četudi bo kdaj okrevala, najverjetneje za vedno ostala paralizirana in da bo morda do konca svojega življenja priključena na aparate. Vendar se najstnica ni kar tako vdala. V okrevanje je vložila ogromno energije in truda, sčasoma pa se je vse to obrestovalo, saj si je v pol leta popolnoma opomogla.

V času, ko je bila paralizirana, je lahko komunicirala samo z mežikanjem. “Mami sem hotela povedati, da jo imam neskončno rada. Ko sem bila ujeta v svojem telesu, sem se počutila zares grozljivo. Mama je bila ves čas ob meni in mislim, da me je prav ona rešila,“ pravi danes Grace.

“Zelo sem ponosna na svojo hči,“ dodaja 41-letna Sharon. “Ko je ležala v bolnišnici in se ni mogla premikati, si nismo mislili, da bo še kdaj lahko hodila. Njeno hitro in neverjetno okrevanje nas je resnično presenetilo. Zame je to čudež.“

Gracejina nočna mora se je začela, ko si je dala preluknjati ušesa. Ko je prišla domov, jo je v prstih na nogah začelo ščemeti, zato je obiskala zdravnika, ki ni ugotovil ničesar. Nekaj dni kasneje je že težko hodila, zato jo je mama takoj odpeljala na urgenco. “Tako me je skrbelo … Povedala mi je, da v šoli ni mogla držati niti svinčnika v roki in da ima težave s hojo. Delala je lahko le kratke korake, zato sem jo takoj odpeljala v bolnišnico,“ se spominja Sharon.

Zdravniki so nemudoma začeli opravljati najrazličnejše teste in jo čez noč zadržali na opazovanju, že naslednje jutro pa Grace ni mogla več premikati nog. Odrevenela ji je tudi polovica obraza, nato pa je začela tudi nerazločno govoriti. “Bilo je srhljivo. Stanje se ji je slabšalo iz sekunde v sekundo, in to pred mojimi očmi. Vedno je bila aktivno dekle, ki je rado plesalo, kar naenkrat pa je nepremično ležala v bolnišnici.“

Z napredovanjem bolezni so se resnične težave šele začele. Grace je začel odpovedovati respiratorni sistem, zato se je začela dušiti. Odpeljali so jo v drugo bolnišnico, tam pa so odkrili, da ima Guillan-Barrejev sindrom, redko bolezen, ki prizadene živčni sistem in povzroči paralizo telesa. Zdravniki so Sharon povedali, da je hčerino stanje izjemno resno in da si najverjetneje nikoli ne bo opomogla. “To me je dotolklo. Nisem si mogla predstavljati, da bi bila moja hči do smrti vklenjena v svoje telo in bi lahko komunicirala le še z mežikanjem. V tistem trenutku se mi je to zdelo hujše od smrti.“

Grace je za dva dni padla v komo, nekateri njeni organi, vključno s pljuči, so začeli odmirati. “Neprestano sem ji dopovedovala, da jo imam rada, nato pa mi je v odgovor začela mežikati. Tako sem vedela, da se zaveda, kaj ji govorim, in da ima tudi ona rada mene. To so bili izjemno čustveni trenutki.“

Pet dni za tem, ko se je zbudila iz kome, se je Gracejino stanje začelo obračati na bolje. Po desetih dneh je začela premikati prste na rokah, počasi pa je lahko premikala tudi usta. “Zdelo se mi je neverjetno. Videla sem, kako miga s prsti, nato pa je začela močno odpirati usta in spuščati glasove. Besede niso bile razumljive, a vendar je bil to znak, da jo čaka lepša prihodnost.“

Grace je ostala na intenzivni negi še šest tednov. Sčasoma je pridobivala občutek v rokah in nogah, dva meseca po prihodu v bolnišnico je po intenzivni fizioterapiji že lahko naredila svoje prve korake. Z učenjem hoje je nadaljevala doma, s pomočjo logopeda pa se je ponovno učila izgovarjati besede.

Grace pa se s hojo ni zadovoljila. Odločila se je, da bo ponovno začela plesati, in to ji je tudi uspelo. “Kljub temu, da še ni bila popolnoma stabilna na svojih nogah, se je vključila v plesno skupino. Ponosni smo nanjo in dokazala nam je, do kod lahko pripelje volja.“

Več o Guillan-Barrejevem sindromu si lahko preberete tukaj.