Katere nevarne oziroma škodljive snovi se nahajajo v poplavni vodi in posledično tudi na hrani, oblačilih, v prostorih, ki jih je zalilo?

Rečemo lahko, da se v tej vodi nahajajo tri večje skupine dejavnikov tveganja. Prvo skupino predstavljajo mikrobiološki dejavniki tveganja – bakterije, ki lahko pridejo v to vodo iz kanalizacije ali iz raznih septičnih jam in seveda onesnažijo vodo ter potencialno tudi živila, ki so bila poplavljena. V drugo skupino sodijo kemikalije oziroma kemijske snovi – razna sredstva za škropljenje, pesticidi, najrazličnejše zadeve kemijske narave, ki jih ljudje shranjujejo v kleteh in so bile zalite. Tretja skupina pa so fizikalni dejavniki tveganja, kjer gre preprosto za neki tujki, delčki lesa, kamni. Skratka to, kar je voda prinesla s seboj.

Kako moramo zdaj ravnati s hrano, da se izognemo okužbam s temi bakterijami in zastrupitvami s kemijskimi snovmi?

Videti moramo, koliko so živila poškodovana, koliko časa so bila v vodi, ali so spremenjena oziroma ali so toliko spremenjena, da pri potrošniku zbujajo nek odpor, ali imajo tuj vonj. V takšnih primerih je treba hrano pač zavreči. Pri odločanju, katero hrano zavreči in katero ne, je treba uporabiti neko zdravo pamet oziroma logiko. Je pa res, da tiste mikroorganizme, o katerih smo govorili prej, s toplotno obdelavo ponavadi večinoma uničimo, medtem ko se kemijskih snovi in neprijetnega vonja tudi s temeljitim umivanjem zelo težko znebimo.

Kako pa je s poplavljenimi prostori in vlago, ki se bo še dolgo za tem, ko jih izsušimo, zadrževala v njih?

Vlaga je eden od elementov, ki jih bakterije potrebujejo za svoje razmnoževanje. Zato je treba prostore, ki so bili poplavljeni, čim prej osušiti in sanirati. Vendar pa je sušenje dolgotrajen proces. Treba je zračiti, treba je prostore segrevati in potem ko se enkrat vlage znebimo, je smiselno prostore tudi razkužiti, in sicer s sredstvi, ki so namenjena uničevanju mikroorganizmov. Ta sredstva se da kupiti, potem jih je treba le pravilno pripraviti in uporabiti po navodilih, ki so priložena zraven. Še nekoliko pozneje pa je smiselno uporabiti še sredstva proti plesnim, ki se lahko pojavijo zaradi vlage.

Kaj pa oblačila, ki so prišla v stik s poplavno vodo?

Z oblačili pa je spet povsem drugače kot s hrano in pohištvom oziroma prostori. Pri oblačilih je dovolj, da jih operemo pri dovolj visoki temperaturi in osušimo.

Za informacije o tem, kako ravnati z vodo, ali je pitna ali ne, smo se obrnili na Aleša Petroviča z Inštituta za varovanje zdravja.

Brez vode seveda ne gre. Potrebujemo jo tako za kuhanje in pitje kot tudi za umivanje. Kako naj zdaj, po poplavah, ravnamo z vodo? In kakšne nevarnosti nam grozijo, če zaužijemo okuženo vodo?

V primeru poplav se bojimo predvsem mikrobiološkega onesnaženja, kjer pride do onesnaženja z odplakami. V takšni vodi lahko najdemo različne mikroorganizme, katerih prisotnost lahko vodi do pojava obolenj, predvsem prebavnih oziroma črevesnih, kot so driske, bruhanje, slabo počutje. Lahko pa se razvije tudi kakšna resnejša bolezen – odvisno pač od tega, kar je v vodi. Poleg tega pa je lahko voda kontaminirana tudi s kemičnimi snovmi. Morda ste te dni v medijih ujeli kaj o tem, kako je ponekod voda smrdela po nafti. Nek gospod je celo povedal, kako je voda zalila vso skladišče pesticidov. Zato je v takšnih primerih dobro biti toliko zdravstveno ozaveščen, da tudi v primeru, da ne zasledimo nobenega opozorila o prekuhavanju vode, že sami vidimo oziroma presodimo, kdaj bi jo bilo treba prekuhavati. To seveda ne pomeni, da jo moramo kuhati eno uro ali več, le toliko, da zares uničimo morebitne mikroorganizme v njej. Poleg tega lahko uporabljamo tudi vodo v plastenkah.

Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na to, da mora biti neoporečna tudi voda, s katero se umivamo in si čistimo zobe. Biti moramo previdni, da se nam na primer ne pripeti, da si zjutraj obraz umijemo z vodo, ki smrdi na primer po nafti.

Kako pa pridemo do informacij o tem, na katerih območjih je treba vodo prekuhavati in na katerih ne?

Vodo nam dobavljajo upravljavci vodooskrbnih sistemov oziroma neka vodovodna podjetja in ona so dolžna o tem, ali je voda neoporečna ali ne, obveščati svoje odjemalce. Podjetja o tem obveščajo na več različnih načinov: prek spleta, medijev, oglasnih desk, nekateri menda obveščajo celo prek SMS-sporočil.