Potem pa so se vse njene sanje o tem, kako lepo bo družinsko življenje in kako jo bo skrb za tri otročičke osrečevala, v nekaj kratkih urah sesule v prah. Takoj po porodu je namreč Abbie začela krvaveti v trebušno votlino in ker zdravniki notranjih krvavitev niso opazili, se je njeno telo kmalu vdalo. A medtem ko so jo zdravniki reševali, v njene možgane ni pritekalo dovolj kisika in Abbie je utrpela hude okvare možganov. Zdravniki so jo sicer uspeli rešiti, a njeni možgani so bili predolgo brez kisika.

Abbie je le še negibno ležala na postelji in gledala v prazno. Ni se odzivala na zunanje dražljaje, ni mogla prijeti svojih pravkar rojenih otrok. ''Njen mož je sprva hodil na obiske v bolnišnico in s seboj pripeljal otroke, da bi jih Abbie videla, potem pa je hodil k njen vse redkeje in tudi otrok ni več pripeljal k njen,'' pripoveduje Susan, ki je hčerko vzela k sebi in že štiri leta skrbi zanjo. ''Čez čas je vložil vlogo za ločitev, češ da tako ne more živeti in da mora nekako iti naprej. In kar je še huje, tudi otrokom hoče prek sodne prepovedi prepovedati obiske bolne matere. Njegovi odvetniki igrajo na to karto, da bodo otroci travmatizirani, ker bodo morali gledati mamo, kako nepokretno leži in ne ve zase,'' še zgroženo pripoveduje Susan, ki skupaj z možem stoji Abbie ob strani in verjeme, da za njeno hči še ni vse izgubljeno.

''Vem, da nas Abbie sliši in da razume vse, kar se dogaja okrog nje. Včasih se nasmeje, včasih ji iz oči tečejo solze. Kadar hoče nečemu pritrditi, na dolgo pomežikne. Ko se v sobi kaj dogaja, to budno spremlja z očmi in s pogledom ti sledi po sobi. Včasih celo uspe iz sebe spraviti kakšen zvok – včasih ji uspe izreči kratek da ali ne,'' še pove. Verjame, da bi k hitrejšemu okrevanju pripomoglo tudi to, da bi redno videvala svoje otroke. In pravi, da bi bilo to dobro tudi za otroke. ''Vsaka mati ima pravico, da vidi svoje otroke. Saj je ona tista, ki jim je podarila življenje. Po žilah jim teče tudi njena kri,'' zatrjuje Abbijin oče Paul. ''Ti otroci morajo vedeti, da imajo mamo in Abbie mora videti, da je z njenimi otroki vse v redu in da pridno rastejo.'' Susan pa dodaja: ''Četudi jim lahko reče le besedo ali dve ali pa če lahko vidijo v njenih očeh, kako rada jih ima, mislim, da bi to ogromno pomenilo otrokom, da bi to bilo povsem dovolj.''