“Da imam ponovno raka, sem izvedela, ko sem uspešno prebolela raka dojke,“ pravi Evelyn. “Zdravniki so mi napovedali zgolj šest mesecev življenja, zato sem takoj začela z zdravljenjem.“ Odločila pa se je tudi, da bolezni pred svojimi tremi otroki in možem ne bo skrivala. “Dogovorili smo se, da ne bomo ničesar skrivali in da bomo o bolezni govorili,“ pravi 39-letni Alan Yong, Evelynin mož. “Tako je za vse lažje.“

Bule v dojkah zatipala povsem naključno

Zatrdline v dojkah je Evelyn začutila nekega sobotnega jutra v postelji, ko se je pretegovala. Ravno v tistem obdobju je prenehala z dojenjem najmlajše hčerke, zato je mislila, da so zatrdline posledica prenehanja dojenja. Kljub vsemu je obiskala zdravnika, ki je ugotovil, da gre za maligne tvorbe, in ji predlagal takojšnjo mastektomijo. “Dojila sem vse tri hčerke, zato sem se počutila, kakor da bi mi odvzeli del materinstva,“ pravi in dodaja, da se je za operacijo kljub vsemu odločila. Posegu je sledila še agresivna kemoterapija, ki pa ji je popolnoma spremenila življenje. “Nisem mogla več jesti, želodec ni več sprejemal hrane, bila sem neprespana … Poleg tega nisem mogla hoditi brez pomoči in trpela sem zaradi nenehne diareje. Postala sem slabe volje, napeta in jezna,“ se spominja.

Bolezen je na preizkušnjo postavila tudi njen zakon

Zdravljenje je na preizkušnjo postavilo tudi Evelynin in Alanov sedemletni zakon. “Na začetku sem bil zelo razdražljiv,“ pravi Alan. “Kar naprej sva se prerekala, po nekaj dni zaporedoma pa sploh nisva govorila.“ Nekajkrat sta razmišljala celo o ločitvi. “Vendar pa eden brez drugega ne moreva. Ker sva po naravi oba borca, nama je uspelo zdržati skupaj,“ še dodaja Evelyn.

Za tem, ko je Evelyn zaključila s kemoterapijo, sta z možem takoj obiskala družinskega svetovalca. Ponovno sta se začela pogovarjati in naučila izražati svoja čustva. “Pogovorila pa sva se tudi o tem, da bi zaradi bolezni, ki so me doletele, lahko umrla, čemur se je Alan v preteklosti vedno izogibal,“ pravi.

Alan in Evelyn sta se tako odločila, da ne bosta izgubljala časa s prepiri. Takoj, ko sta izvedela, da je Evelyn zbolela še za rakom na pljučih, sta se odpravila na potovanje v Evropo in obiskala vse kraje, ki si jih je Evelyn želela videti. Ko sta se vrnila s potovanja, jo je čakalo zdravljenje, ki pa se ga je zaradi izkušenj z zadnjo kemoterapijo nadvse bala. “Nisem želela,da bi bilo moje živjenje zaradi zdravljenja spet nekakovostno, kot se je to zgodilo nazadnje. Že pri prvem raku sem veliko pretrpela, poleg tega pa sem bila v tako slabem stanju, da nisem mogla biti več ne žena ne mati,“ pravi. “Tokrat si želim, da me hčere vidijo zdravo in nasmejano. Rada bi, da jim ostanem taka tudi v spominu.“

Z optimizmom zrejo naprej

Kljub temu pa se Evelynin rak v začetku ni odzival na zdravljenje. Postala je zelo šibka in začelo ji je primanjkovati sape. Zato ji je prijatelj predlagal, naj zamenja onkologa, ki ji bo predpisal drugačen režim zdravil. To je tudi storila in v kratkem se ji je tumor končno začel krčiti. Ne glede na to, da njena bolezen še vedno ni povsem izginila, Evelyn in njena družina ostajajo optimistični in upajo, da bo zdravljenje pomagalo in da bodo s skupnimi močni bolezen tudi tokrat enkrat za vselej premagali.