Lahko bi rekla, da je del mene po dolgem času zopet zaživel, ko sem spet stala na odru, kajti to mi veliko pomeni. Petje je moja strast in bo to ostala do konca življenja. Zdaj vsaj vem, da sem poskusila in da sem preživela nastop, kajti od zadnjega nastopa je minilo res že veliko časa (če ne upoštevamo petja doma).

V življenju ste šli skozi veliko slabih in tragičnih trenutkov, pa imate kljub vsemu veliko pozitivne energije, kako vam to uspe?

Mogoče se zdi tako zato, ker mislim, da bi verjetno tudi hčerka želela, da sem vesela in da živim življenje naprej, ne da se zapiram vase in skrivam pred ostalimi. Mislim, da si vsi, ki imamo družino ali pa smo jo kdaj imeli, na prvo mesto postavimo, da so srečni vsi naši bližnji, ne glede na to, kaj počnejo, če jih to veseli. Kajti če smo sami nesrečni, to prenesemo še na ostale, kar posledično pomeni, da so tudi oni nesrečni. Marsikdo je v življenju gotovo že doživel kakšen hud udarec in tak človek tudi dobro ve, da sta samo dve poti naprej: lahko obdržimo vse trenutke v srcu in živimo dalje, čeprav ne bo nikoli enako, kot je bilo, ali pa ostanemo sami in nesrečni. Najpomembnejše se mi pa zdi, da bolečine ne skrivamo v sebi, ampak da damo vse, kar imamo na duši iz sebe, pa naj bo to preko pogovora, preko pisma, vsak ima pač svoj način.

Nam lahko opišete svojo življenjsko zgodbo. Kakšno bolezen ste imeli in kako ste jo premagali?

Mislim, da določene stvari le morajo ostati zasebne, kajti o tem nikoli ne želim nikomur razlagati. Lahko pa povem, da je to bolezen, ki je krivec za večino smrti v današnjem življenju. Če želimo nekaj premagati, moramo v to začeti tudi verjeti, brez tega ni nič. Z negativnimi mislimi se bolezensko stanje le poslabša. Pazila sem na prehrano, hodila na terapije ter poskušala živeti čim manj stresno življenje. Zelo mi je pomagal partner, s katerim sem bila tedaj, ko mi je ves čas stal ob strani in ki je skrbel, da sem bila večino časa dobre volje. Največ pa je naredil s tem, ko je verjel vame.

Je bila v času bolezni glasba tista, ki vas je držala pokonci?

Prav gotovo je bila glasba tista, saj sem to res vedno počela z srcem, in mislim, da je to edina stvar, ki jo bom z veseljem počela do konca življenja. Prav tako pa so mi pomagali tudi bližnji prijatelji in fant, s katerim sem bila tedaj. Ko ima človek problem, je najboljša rešitev, da gre v družbo ali da počne nekaj, kar ga zelo veseli.

Ali zdaj morda bolj pazite na svoje zdravje, se zdravo prehranjujete, se gibate …?

Prav gotovo sem postala bolj pozorna na prehrano, jem več zelenjave kot prej in pijem le vodo, za gibanje pa poskrbim s plesom, medtem ko pojem, predvsem pa se poskušam čim manj obremenjevati s kakšnimi problemi, stresom. Ta je največji krivec za veliko bolezni.

Še bolj tragičen dogodek pa je bil zagotovo smrt hčerke. Vem, da je o tem težko govoriti, pa vas vseeno prosim, ali nam lahko poveste, kaj se je zgodilo in poveste tudi staršem, ki se jim zgodi podobno, kako ste šli sami skozi to in kako še vedno na svet gledate pozitivno?

Mislim, da se vsak človek ob takem dogodku zlomi. Jaz sem bila na začetku prepričana, da jo bom še videla in da je odšla le nekam na daljše počitnice. Toda čas beži in slej ko prej se zaveš, da je ne bo več. Ko ti otrok umre v naročju, je to nekaj najhujšega, kar lahko človek doživi. Človek se takrat nenehno sprašuje, pa zakaj se je to moralo zgoditi, zakaj je bilo to potrebno? Ampak naj povem, da odgovora na to vprašanje nikoli ne dobiš. Tudi jaz sem si po tem dogodku očitala, da sem bila mogoče slaba mami in da nisem storila dovolj. Dan za dnem sem hodila na njen grob in se pogovarjala z njo. Nisem hotela, da je tam ves čas sama. Sorodniki so mi govorili, da jo s tem, ko sem ves čas pri njej, zadržujem tukaj in ne more v miru oditi. Počasi sem začela ugotavljati, da imajo verjetno prav. Konec koncev sem le želela, da je srečna vsaj tam gori, če že tukaj ni mogla početi toliko stvari, kajti vedela sem, da bi le še bolj trpela čez čas in tega res nisem želela. Mislim, da mi je najbolj pomagal prav pogovor o njeni izgubi, ko sem govorila o svojih občutkih, ki so me spremljali takrat. Prav tako pa mi je zelo pomagalo to, da sem mesec po tem dobila službo in sem se morala ves čas učiti in tako nisem imela veliko časa premišljevati, kajti prej sem bila doma in skrbela samo zanjo.Tudi jaz nisem vedno tako močna, kot je mogoče kdaj videti. Še vedno ne mine dan, ko se ne bi spomnila nanjo in tudi nikoli ne bo. Čas naredi svoje, nekateri ga potrebujejo več, drugi manj. Jaz sedaj gledam tako, da poskušam vse narediti tako, da bi bila lahko čim bolj ponosna name. In ko nekaj dobrega naredim, vem da je tudi ona bolj srečna. Ne glede na vse skupaj vem, da bo nekoč spet prišel dan, ko se bova lahko zopet objeli. Zato imejte radi svoje otroke in skušajte preživeti čim več časa z njimi, kajti ljubezen je zastonj, vendar zvoniti po toči je prepozno.

Kdo vam je takrat najbolj stal ob strani?

Najbolj mi je ob strani stala družina in nekateri sorodniki. Prav tako pa nekdanji partner. Ob takem dogodku človek ne sme biti sam.

Ste na nastopu v Drami peli z mislimi na hčerko?

Prav gotovo sem pela zanjo, žal mi je bilo samo to, da me ni mogla poslušati med občinstvom. In vem, da je bila gotovo ponosna name, saj jo je moj glas vedno umiril, ko sem ji pela. Če je bilo kar koli narobe, sem jo s svojim petjem vedno zamotila, da je pozabila na drugo.

Vam je bilo zelo hudo ali ste bili srečni, ker ste Sloveniji pokazali svoj talent in pokazali, da se z dobro voljo in optimizmom da premagati še tako tragične dogodke, kot je smrt otroka?

Nesrečna sem bila samo zato, ker ni bila ob meni, drugače pa vem, da sem to morala storiti.

Sabina, kakšni so vaši cilji, tako pevsko kot zasebno?

Moji cilji so predvsem, da bi lahko čim več nastopala, da me lahko ljudje spoznajo ter da bi posnela svoj CD, za katerega sem že začela pisati pesmi. Prav tako pa si želim, da uspešno zaključim šolanje in da imam ob sebi pozitivne ljudi, ki me spodbujajo.

Si kljub slabim izkušnjam v življenju še upate sanjati in verjeti, da se sanje uresničijo, če le dovolj verjamemo vanje?

Mislim da, če se človek res preda z vsem srcem, lahko vse uresniči. Mogoče sanje ne pridejo takoj, ampak pozneje, vendar so zato samo še slajše.

Dragi naši zvesti bralci, ker pri zdravljenju in soočaju s takšnimi in drugačnimi boleznimi igrajo ključno vlogo prav zdravniki, vas pozivamo, da oddate svoj glas za svojega najljubšega POPovega zdravnika. Desetim glasovalcem bomo podelili tudi lepo nagrado.