A ker se Jacqui kar ni in ni mogla sprijazniti s tem, da tehta kar 117 kilogramov, se je odločila, da si bo dala pregraditi želodec. Gre za poseg, s katerim kirurg pacientov želodec preveže s tako imenovanim gastričnim trakom, ki ga običajno namesti na zgornji del želodca in tako omeji prehajanje hrane iz požiralnika v želodec. Tako tisto, ki prestane poseg, ne more več jesti tako velikih količin hrane kot prej in posledično tudi shujša. A seveda mora biti oseba pripravljena narediti velike spremembe, kajti spremeniti mora svoje prehranjevalne navade ter se nenazadnje začeti tudi gibati. Vendar pa je Jacqui naletela na težave. Kljub temu, da je tehtala skoraj 120 kilogramov, po merilih britanskega zdravstvenega sistema ni bila primerna kandidatka za vsaditev gastričnega traku. Ta poseg je namreč namenjen le ekstremno debelim ljudem, katerih indeks telesne mase znaša nad 40, ali pa tistim, ki sicer indeksa nimajo nad 40, jim pa zaradi debelosti grozijo resni zapleti ali pa že imajo kakšne zdravstvene težave.

A tudi to ni ustavilo vse bolj nezadovoljne in obupane 42-letnice. Pri starših si je sposodila 8.500 evrov, kolikor je potrebovala za operacijo, in našla zasebnega kirurga, ki jo je bil pripravljen operirati. Operacija je potekala brez zapletov in tudi okrevanje je bilo kratkotrajno. ''Otroci sprva nad mojo odločitvijo niso bili navdušeni. A ko so videli, da mi je poseg pomagal, saj sem jedla veliko manj kot prej in očitno hujšala, in ko so uvideli, kako srečna sem postala, so bili veseli, da sem se odločila za gastrični trak,'' pove Jacqui, ki je v enem letu po operaciji shujšala skoraj 30 kilogramov.

Vendar pa so se po enem letu njene sanje zrušile v prah. Ko je nekega dne sedla k obroku, je namreč na svoje veliko presenečenje ugotovila, da lahko spet poje skoraj toliko kot pred letom dni. Takoj je posumila, da je nekaj narobe s prevezo v njenem želodcu, da blokada ne drži več. In res je rentgensko slikanje potrdilo njene strahove. Gastrični trak se je raztrgal in ji zdaj prosto plaval po želodcu. Ker pa je šla na operacijo v okviru zasebnega zdravstva in si jo plačala sama, bi morala tudi za poseg, s katerim bi popravili težavo, plačati sama, kar bi jo stalo 3.000 evrov. ''Toliko denarja seveda nisem imela. Še za prvi poseg sem še vedno vračala staršem,'' pripoveduje. ''In medtem ko sem iskala rešitve, sem se spet začela vztrajno rediti, saj mi je apetit spet drastično narasel, kapaciteta mojega želodca pa je bila spet takšna kot pred leti.'' Tako se je Jacqui zredila na kar 122 kilogramov in dosegla še višjo težo, kot jo je imela pred vstavitvijo gastričnega traku. ''Brez blokade v želodcu se nisem mogla več obvladati. Pojedla sem vse, kar sem videla. In kar me je nabolj onesrečevalo, je bilo to, da so ljudje na tihem mislili, da mi je trak počil zato, ker sem se ves čas nažirala, kar pa seveda ni res. Tako zelo ponižujoče je, ko ljudje mislijo, da si požrešen kot pujs in da si sam kriv za to, da ti je počil gastrični trak,'' še dodaja Britanka.

Po več mesecih obiskovanja zdravnikov in pregovarjanja s komisijami je s pomočjo osebne zdravnice Jacqui le dosegla, da ji bodo kirurgi zastonj popravili počeni trak. A vse ženske, ki razmišljajo o posegu, svari, naj dobro premislijo, ali je to res zadnja in edina možnost, in naj se dobro pozanimajo o vsem, kar lahko gre narobe. Na srce jim polaga: ''Raje poskusite z dietami in vadbo, če je to seveda še sploh mogoče. Gastrična preveza naj bo vaša zadnja možnost.''