Kerry Harvey je bila za Britance popolna neznanka, dokler se ni lansko jesen pojavila v televizijskih oglasih ter na reklamnih plakatih, kjer je razkrivala, da bi raje kot raka na trebušni slinavki imela raka na dojki, saj bi imela tako več možnosti za preživetje. Postala je namreč obraz izredno kontroverzne kampanje, ki je temeljila na osveščanju o raku na trebušni slinavki ter opozarjanju na nesorazmerno razporeditev javnih financ, namenjenim raziskavam ter zdravljenju različnih rakavih obolenj. Poleg nje sta svoj obraz posodila še dva pacienta z enako diagnozo, ki sta razkrivala, da bi raje imela raka na modih, kot pa na trebušni slinavki. Raziskave so namreč pokazale, da imajo v Veliki Britaniji tisti, ki zbolijo za rakom dojk, kar 85 odstotkov možnosti za preživetje, pri obolelih za rakom na modih je ta odstotek celo višji, saj preživijo skorajda vsi, medtem ko možnost, da preživi nekdo z rakom na trebušni slinavki, znaša vsega pičle 3 odstotke.

Želela je le opozoriti na problematiko

Kontroverzna kampanja je na Otoku sprožila zelo burne polemike o primernosti tovrstnega načina opozarjanja na dotično problematiko. Javnost je razdelila na tiste, ki se strinjajo, da je raziskavam raka trebušne slinavke namenjenega premalo javnega denarja ter one, ki so poudarjali, da je tovrsten način opozarjanja žaljiv do tistih, ki so zboleli za rakom na dojki ali modih, saj jim v borbi proti bolezni ni bilo nič lažje. Kerry je v svojih javnih nastopih vselej poudarjala, da s svojo udeležbo pri kampanji nikakor ni želela dajati vtisa, da je obolelim za rakom na dojki ali modih prizaneseno, temveč je želela le opozoriti na to, da tisti, ki jim diagnosticirajo raka trebušne slinavke, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev enostavno nimajo možnosti, da bi se sploh borili proti zahrbtni bolezni. Želela si je predvsem možnosti večjega vlaganja v raziskave, saj bi na ta način lahko hitreje odkrivali raka trebušne slinavke in ga tudi ozdravili. Velikokrat je dejala, da morajo »nekateri ljudje v množici vzklikati bolj kot drugi, da jih slišijo« in da je sama pripravljena splezati na streho ter kričati v megafon, samo da bi pristojni slišali njen glas.

Svoje udeležbe pri kampanji ni nikoli obžalovala, saj je bila prepričana, da je le tako lahko pripomogla k tem, da se vendarle kaj premakne na bolje. »Vem, da sem s svojimi besedami razburila veliko ljudi, a povedala sem resnico. Če bi namesto raka trebušne slinavke imela raka na dojki, je skoraj gotovo, da sedaj ne bi umirala. Upam, da bo kampanja vodila do večjih finančnih prilivov za raziskovanje raka trebušne slinavke. Meni to seveda ne bo več pomagalo, a upam, da bo to pomenilo boljše možnosti za preživetje tistih, ki jim bodo raka trebušne slinavke diagnosticirali v prihodnosti,« je bila neomajna mlada borka. V Veliki Britaniji so v lanskem letu sicer raka trebušne slinavke diagnosticirali pri 23-ih pacientih, pričakovana življenjska doba obolelih pa v povprečju znaša manj kot šest mesecev.

Vse se je začelo z rahlimi trebušnimi krči

Pri Kerry se je vse začelo z akutnimi bolečinami v trebuhu konec leta 2012. »Mislila sem, da gre za predmenstrualne krče,« je svoje spomina strnila v eni izmed pogovornih oddaj. A bolečine so postajale vse hujše in so se začele širiti proti levi strani njenega prsnega koša. Konec januarja lani so postale neznosne, zato je bila primorana poiskati zdravniško pomoč. »Zdravnik me je napotil v bolnišnico, kjer so me pregledali ter mi dejali, da verjetno ni nič hujšega, čeprav so me poslali na nadaljnje preiskave. Dejali so, da se želijo le prepričati, da je z menoj vse v najlepšem redu. Ultrazvok ni odkril nič nenavadnega, zato so predvidevali, da so bolečine morda posledica spontanega splava. Predpisali so mi protibolečinske tablete in me poslali domov,« se je spominjala Kerry.

A bolečina je postajala vse hujša in Kerry je začela izgubljati apetit, poleg tega jo je začela močno srbeti tudi koža. Vse skupaj je bilo tako neznosno, da se je zjutraj zaradi praskanja zbujala vsa krvava. Vrnila se je v bolnišnico, a je trajalo še kar nekaj mesecev, preden so ji postavili pravo diagnozo. »Bolečina je bila tako huda, da sem kar sredi ambulante začela kričati ter jokati, zato so mi morali vbrizgati morfij. Takoj so se lotili nadaljnjih raziskav, zato sem vedela, da je nekaj narobe. Navsezadnje sem zaposlena v bolnišnici in sem zato točno vedela, koliko je ura.« Računalniška tomografija je nazadnje vendarle razkrila, da ima Kerry raka, a ker so bila njena jetra močno razširjena, niso mogli odkriti, kje točno se nahaja.

»To ni bil del načrta«

Ker so bila njena jetra močno zatečena, so sprva mislili, da gre za raka na jetrih, ki ga lahko odstranijo, a je biopsija razkrila, da se nahaja na trebušni slinavki. Kerry je torej imela nevroendokrin tumor trebušne slinavke. Popolnoma enako diagnozo so postavili tudi že pokojnemu ustanovitelju družbe Apple, Stevu Jobsu, zato je Britanka vedela, da konkretnih možnosti za preživetje tako rekoč nima. Poleg tega so ji dejali, da je rak že močno napredoval in dosegel četrti stadij ter se že razširil na jetra in kosti. »Ko sem poslušala zdravnika, kar nisem mogla verjeti svojim ušesom. To ni bil del mojega življenjskega načrta. Bila sem mlada, imela sem dobro plačano službo, partnerja in sem si zato logično želela poroke ter otrok. Ob razkritju diagnoze sem poznala dva človeka, ki sta prav tako imela raka, zato sem le približno vedela, kaj me čaka,« je v solzah dejala mlada Britanka.

Izgubila je najpomembnejšo bitko v svojem življenju

Kerry so nemudoma začeli zdraviti s kemoterapijo, a žal ni izpolnjevala pogojev za operacijo, pri kateri bi ji odstranili tumorje, ki so rasli na njenih organih, saj je bolezen že preveč napredovala. Zdravljenje so zato prestavili v eno izmed bolnišnic v Birminghamu, da je bila Kerry bližje staršema, ki sta ves čas bedela ob njeni bolniški postelji. Kljub pozno postavljeni diagnozi ni bila nikoli jezna na zdravnike, saj je vedela, da je rak trebušne slinavke pri mladih zelo malo verjeten. »Moj zdravnik se z rakom trebušne slinavke ukvarja že več kot 30 let in pravi, da ni še nikoli srečal tako mladega pacienta s tako diagnozo,« je povedala mladenka, ki za tovrstno bolezen ni imela genske zasnove, niti se ni vdajala alkoholu ali kajenju. A je vseeno zbolela. Verjela je, da je tako želela usoda. »Nikoli nisem čutila grenkobe zaradi smrtonosne diagnoze. Je že res, da ni bila del mojega načrta, a v življenju je potrebno vsako stvar sprejeti kot izziv, mar ne?« je dejala v enem izmed intervjujev. Žal je bil ta izziv zanjo pretežak, a je s svojo zgodbo morda pomagala narediti korak naprej glede financiranja raziskav raka na trebušni slinavki.