"Ko mi je zdravnik povedal, kaj se je zgodilo, nisem mogla verjeti, da bom morala s takšnim obrazom trpeti nekaj mesecev," pripoveduje. "Začela sem jokati in pojasnjevati, da sem se komaj poročila, da z možem načrtujeva medene tedne ..." A ni bilo pomoči. Morala sem čakati, da paraliza mine. "Naslednji meseci so bili pravi pekel. Nisem mogla zapreti desnega očesa, zato sem morala nositi prevezo kot kakšen gusar. Ko sem jedla in pila, sem se popackala kot dojenček. Lewis (njen mož op. a.) mi je moral pomagati pri prehranjevanju."

Začutila je, da je nekaj narobe že med samo poroko. "Že takrat bi se mi moral sprožiti alarm, ampak vse skupaj sem pripisovala stresu poročnega dne. Ko sva ostala sama v hotelski sobi in sem se malo umirila, pa me je začelo močno boleti. Zjutraj desne strani obraza več nisem mogla premikati. Bilo me je tako sram. Nisem želela na medene tedne, nisem želela v službo. Lewis je obiskal mojega nadrejenega, ki mi je odobril mesec dni bolniške. Ves ta čas sem preživela doma, tudi med štirimi stenami sem se izogibala pogledu v ogledalo. Lewis me je vsak dan tolažil, da sem zanj še vedno lepa, da bom zanj vedno najlepša. A to me ni potolažilo. Ko sem bila sama, sem jokala, saj nisem mogla verjeti, da tako preživljam prve mesece z možem."

Oblaki so se spet razkadili

Stanje se kar ni in ni izboljšalo, ona pa je morala nazaj v službo. "Bilo je zelo težko, saj so se ljudje, s katerimi sem se srečevala na sestankih, na moj obraz odzvali z nezaupanjem. Poskušala sem jim razložiti, kaj je narobe, a vseeno sem izgubljala samozavest, postajala sem depresivna." Ko je skorajda minilo že celo leto, se je zdravnik odločil, da jo napoti h kirurgu.

Kirurg je opravil štiriurno operacijo, med katero je poškodovan obrazni živec zamenjal s tistim iz njene noge. Vbrizgal ji je še botoks, kar je sprostilo obrazne mišice, ki so bile zaradi poškodovanega živca že tako dolgo časa ravno tako paralizirane. "Bila sem presrečna, četudi me je moja desna noga, iz katere so vzeli živec, še nekaj časa bolela in sem hodila z berglami. Bilo je, kot bi se po zelo dolgem času oblaki razkadili. Nisem še takšna, kot sem bila pred poroko, ampak glede na to, kar sem prestala, sem presrečna. Skoraj sem že izgubila upanje, da se bom sploh še kdaj počutila normalno." Z Lewisom se bosta sedaj končno odpravila na načrtovane medene tedne v Kaliforniji.  "Sedaj bom svojega moža poljubljala še veliko pogosteje, kot sem ga pred poroko," se zasmeji. "Neverjetno je, kako ti lahko čez noč kruta bolezen povsem spremeni življenje. Sedaj nekaj takega, kot je to, da lahko poljubim svojega moža, veliko bolj cenim."