Tanji Fajon so pri komaj 20 letih zdravniki odkrili bolezen, nekdaj zelo redko ozdravljivo – kronično mieloično levkemijo, zaradi katere naj bi ji brez ustreznega darovalca ostalo le še nekaj let življenja. K sreči so ji kasneje nova zdravila rešila življenje in je njena bolezen danes v popolni remisiji. A leta boja z boleznijo so pustila močan pečat. Za našo spletno stran je spregovorila o hudi preizkušnji, s katero se je soočila, ko je bila v zadnjem letniku študija novinarstva. ''Spominjam se, da smo se s prijateljicami smejale in naenkrat se nisem mogla več smejati, ker me je tako zelo bolel trebuh. Naslednji dan mi je soseda, ki je pediatrinja, rekla, naj pridem na pregled krvi ,in videla je, da je vse zmešano in vse v porastu (povečan nivo levkocitov in trombocitov, op. a.) in me nato peljala na urgenco,'' se tistega obdobja kot včeraj spominja poslanka. Po tednu dni na oddelku za hematologijo ji je zdravnik moral sporočiti grozljivo novico.

''Spomnim se tistega dneva. Bil je sončen dan in z zdravnikom sva sedela v ambulanti in povedal mi je za diagnozo. Pojasnil mi je, da je ozdravitev možna le z darovalcem. V nasprotnem primeru so imeli pacienta, ki je največ preživel le sedem let. Tudi v primeru presaditve kostnega mozga, kar so takrat delali v Londonu, je bilo preživetje komaj 40-odstotno. Spomnim se še besed, naj kljub temu ne vržem puške v koruzo in naj ne obupam.'' Takrat mladi študentki Fakultete za družbene vede se je življenje v trenutku sesulo in postavilo na glavo. A odločila se je, da ne bo obupavala in da bo raje izkoristila čas, ki ji je na voljo.

''Nisem bila pesimistka, ampak sem pridobila ogromno energije. Pričela sem delati stvari, ki so mi jih pravzaprav odsvetovali. Preprosto sem sledila svojemu organizmu in pričela hoditi v hribe, se ukvarjati s športom, postala sem andrenalinski človek. Vse sem skušala doživeti v kratkem času in nisem se želela ustaviti. Začela sem živeti hitreje kot moji vrstniki,'' pripoveduje. V času, ko je izvedela za diagnozo, je honorarno delala tudi kot novinarka na Radio Glas Ljubljana in se po diagnozi za nekaj časa umaknila iz novinarskega poklica. ''Zdelo se je, da te vsi gledajo, a se te nihče ne upa vprašati, kaj je, ali umiraš. Ljudje čudno reagirajo na bolezni, s strahom.'' Čeprav je skušala ostati močna, priznava, da je preživljala hude trenutke: ''Največ strahov je bilo ponoči, ko te zagrabi panika, kaj bo. Ves čas se sprašuješ, a o tem ne upaš govoriti na glas.''

Kljub vsemu se je po prvem šoku vrnila v novinarske vrste in pričela z delom na Radiu Slovenija, kjer je o njeni bolezni največ vedel njen urednik, ki je bil izjemno razumevajoč. Čeprav ji je osebna zdravnica ob pregledu za sklenitev dela predlagala le polovično zaposlitev, si Tanja tega ni želela, saj se ji je zdelo, da jo prav delo drži pokonci. ''Delala sem normalno. Je pa res, da je bilo tisto prvo leto, ko sem jemala močna zdravila, težko, saj se spomnim, da se je takrat v pisarnah še kadilo, jaz pa sem imela vsak dan visoko vročino.''

Njena bolezen je napredovala in zdravljenja, ki so jih poznali do tedaj, niso bila učinkovita. ''Imela sem obdobje, ko so me zdravili s citostatiki in so mi delno odpadli lasje, potem leto, ko sem imela sklepe tako boleče in vnete, da sama nisem mogla hoditi in sem potrebovala pomoč. Konstantno sem imela povišano telesno temperaturo, kjer je bilo počutje kot pri gripi, a sem se z njo navadila živeti.''

Nujno je potrebovala darovalca kostnega mozga. Ko ga niso našli med družino in prijatelji, ker nihče ni bil primeren, se je iskanje začelo širše. Leta 2000 so končno našli darovalca v ZDA, a umrljivost je bila še vedno 60 odstotna. Ravno v tistem času so ji ponudili tudi delo dopisnice v Bruslju in znašla se je pred težko odločitvijo. Zdravljenje, ki morda ne bo uspešno, ali delo, ki si ga je tako želela. Odločila se je za dopisništvo v Bruslju. ''Še danes si ne znam razložiti, kaj se je zgodilo, ali je morda ta odločitev psihično name tako vplivala ... Ampak ko sem začela delati in živeti normalno, se je napredovanje bolezni umirilo. Življenje se je obrnilo na bolje.''

V tistem času je slišala tudi, da so v ZDA prišla nova zdravila prav za njeno obliko bolezni in nekaj let kasneje so prišla tudi v Slovenijo. Zdravljenje je prineslo rezultate, o katerih si ni upala niti sanjati. ''Dali so me v testno skupino in me začeli zdraviti. Čez nekaj let sem praktično ozdravela.'' Zdravila jemlje še danes, ima redne preglede, a že leta živi kot popolnoma zdrav človek. ''Danes imam veliko več energije kot 40-letniki okoli mene. Vse delam brez problema. Že leta verjamem, da sem zdrava. Edina posledica je, da nisem mogla imeti otrok in to še vedno ni priporočljivo zaradi jemanja zdravil. To je realnost. Ko se nekaj let boriš za življenje, želja po otroku postane manj pomembna. Bi si pa želela imeti otroke, če bi imela priložnost. Večkrat sanjam o tem danes, ko se počutim zdrava, in zavidam mamicam,'' je odkrita poslanka.

Morda ravno zato pa se je toliko bolj predala karieri. Pred petimi leti je po osmih letih spremljanja dogajanja v Bruslju kot novinarka postala tudi evropska poslanka. V Evropskem parlamentu se je ukvarjala z vrsto različnih področij: od boja proti korupciji, organiziranemu kriminalu, pranju denarja do svobode gibanja, iskanja zaposlitev za mlade, iskanja enakih priložnosti za vse, pa tudi svobode in pluralizma medijev. ''Svoje delo imam zelo rada in res delam s srcem ter verjamem, da lahko mnoge stvari spremenimo, pa čeprav smo razmeroma majhna delegacija evropskih poslancev iz Slovenije – osem nas je. Z evropskimi politikami se ukvarjam že več kot 15 let, še iz časov, ko se je Slovenija še pogajala za članstvo v Evropski uniji, saj sem pogajanja spremljala kot dopisnica. Tako da danes lahko rečem, da zelo dobro poznam delo v evropskih institucijah in da vem, kaj mora Slovenija narediti, da bi čim bolje izkoristila in upravičila glas in moč, ki ga ima v Evropski uniji. Zame je danes Evropa še vedno simbol miru, stabilnosti in solidarnosti in pravičnosti. Še vedno je to ena najbogatejših celin na svetu, ampak danes imamo na njej na žalost preveč bogatašev in preveč revežev. In moramo to bogastvo spet pravično porazdeliti, da bi vsak med nami imel delo in zanj dostojno plačilo.''

Na njeni poti, kakršna koli že bo, pa ji vedno pomaga njena izkušnja, ki jo je utrdila bolj kot kar koli drugega. ''Bolezen te utrdi. Mogoče mi to koristi tudi danes pri poklicu, da se zmeraj, ko se zgodi kaj slabega, opomnim, da imam zdravje. Morda se komu to zdi nepomembno, a zame je izjemnega pomena. Pred petnajstimi leti namreč nisem verjela, da bom ozdravela. Danes se veselim novega dne in novih izzivov. Po naravi sem borka in optimistka.''