Karan Waller je prestala operacijo možganov po tem, ko je junija 2009 v svojem domu v mestecu Runcorn v Veliki Britaniji kar naenkrat padla v nezavest. Rentgenski pregled glave je nato pokazal, da ima možganski tumor v velikosti limone. Čeprav je bil tumor benigen, so se zdravniki bali, da bi se spremenil v malignega, zato so jo poslali k specialistu v nevrološki center v Liverpoolu.

Tam so ji povedali, da je tumor najverjetneje rasel že vse od njenega otroštva in ga je treba odstraniti. Pojasnili so ji tudi, da bo morda izgubila del spomina, a tega ni pričakovala.

Oktobra 2009 so jo operirali, a ji niso mogli odstraniti celotnega tumorja, ker bi s tem poškodovali vitalne predele njenih možganov. Kljub temu se po operaciji ni mogla spomniti svojih otrok. ''Ko je Ian pripeljal Charly v bolnišnico, je k meni stopila lepa majhna punčka in prepoznala sem jo po fotografijah, ki mi jih je Ian pokazal, a se mi kljub vsemu ni zdela prav nič znana. Poskušala sem se nasmehniti, a bi se najraje razjokala. Nisem se mogla spomniti, kakšen je občutek, ko sem jo imela rada. Kot da bi operacija uničila mojo materinskost. Poskušala sem se vesti kar se da normalno, a vse skupaj je bilo povsem nenaravno in nerodno. Ko sem zagledala reakcijo babice, ki je stala za Charly, sem vedela, da so to opazili tudi drugi.'' Ian je Charly prepričal, naj sede poleg matere in jo objame, a Karan se kljub temu ni mogla spomniti, kdo je mala deklica.

Ko so Karan čez deset dni spustili iz bolnišnice in se je lahko vrnila v domačo oskrbo, ji je odleglo, ko je prepoznala svoj dom. A ko je prišla v hišo, se ji je vse zdelo nepoznano. ''Ko sta se mi obe deklici približali in sem vedela, da sta moji hčerki, a ju nisem prepoznala, sem se zlomila in razjokala.'' Čeprav je bil šok ob spoznanju, da se ne spominja svojih otrok, velik, pa se je sčasoma sprijaznila z dejstvom, da so pač nekateri spomini izgubljeni za vedno. Z možem sta pregledala vse stare albume in kakšnega trenutka se je sicer spomnila, a večine ne. Namesto da bi obupavala, je poskušala ponovno vzpostaviti materinsko vez s svojima hčerama, ki sta danes stari pet in tri leta in z njima preživljala kar se da veliko časa ter se odločila, da si bo ustvarila nove spomine. ''Na začetku je bilo res težko, saj jima nisem mogla skuhati niti čaja, ker se nisem spomnila, katerega pijeta. Sedaj deklici vesta, da je njuna mati le nekoliko pozabljiva in se k sreči le nasmehneta, ko mi pomagata, da bi se spomnila česa.''

Sicer pa ima Wallerjeva še vedno v možganih dva dela tumorja, ki jih bo morda, če bosta rasla, treba v prihodnosti z operacijo odstraniti. V tem primeru bi lahko imela tudi težave z govorom. Zdravniki njeno stanje tako sedaj spremljajo, vsi skupaj pa upajo na najboljše, se pravi, da operacija ne bo potrebna.