“Ko sem izvedela, da bo moj darovalec prašič, sem se zgrozila,“ pravi 27-letna Sarah Howell, ki ji je bilo neprijetno že zato, ker so morali prašiča rediti posebej zanjo in ga nato zaklati. “Bilo mi je tako nerodno, da nisem povedala nikomur." Leto kasneje pa je Sarah presrečna, da se je odločila za tovrstno operacijo, saj ji je prašič omogočil normalno življenje. “Kar hitro sem spoznala, kako srečna sem lahko,“ pravi. “Gre pravzaprav za novost. Čez cel prsni koš imam sicer brazgotino, dolgo 15 centimetrov, in vem, da bi se je nekateri sramovali, vendar sem jaz ponosna nanjo.“

Sarah so zdravniki najprej ponudili možnost, da bi dobila mehansko zaklopko. Za razliko od prašičje te ni treba menjati, vendar pa pacienti velikokrat slišijo njeno delovanje, poleg tega pa morajo običajno do smrti jemati antikoagulante, ki preprečujejo nastanek krvnih strdkov. To pomeni, da se ne smejo ukvarjati z marsikaterim športom, poleg tega pa mehanske zaklopke predstavljajo tudi veliko tveganje za nosečnice. “Želim si postati mama, zato je bil to največji razlog, zakaj sem se odločila za prašičjo zaklopko.“ Nekoč so uporabljali tudi kravje zaklopke, vendar so jih s pojavom BSE oziroma 'bolezni norih krav' prenehali uporabljati.

Leta 1985, ko je bila Sarah stara tri leta, se je njeno zdravje tako zelo poslabšalo, da je imela že prvo operacijo srca, osem mesecev kasneje pa še drugo. “Spominjam se le, kako so me odpeljali stran, prekrito z velikim ogrinjalom,“ razlaga. “K sreči pa sta bili obe operaciji uspešni, zato sem imela dokaj normalno in zdravo otroštvo.“

Poleg tega, da ima težave s srcem, je Sarah tudi astmatik. Pri 25 letih so se njene težave začele stopnjevati. Mučile so jo palpitacije, velikokrat je bila zasopla, težko pa je tudi hodila in govorila hkrati. Zdravnik je potrdil, da ji je začelo popuščati srce, takrat pa je napočil čas za akcijo.

Čakala jo je tretja operacija, med katero so ji vsadili zaklopko  posebej zanjo rejenega prašiča. Dva meseca je morala biti doma, večinoma zaradi tega, ker so ji morali pri operaciji odpreti prsni koš in prelomiti prsnico. “Bilo je težko, po desetih dneh pa sem lahko že hodila. Kmalu zatem sem lahko že hodila po pobočjih in hkrati govorila. Tega prej nisem mogla početi, konec junija pa se bom udeležila tudi maratona.“

Ker prašičje zaklopke držijo le 15 do 20 let, se Sarah zaveda, da jo v prihodnosti čaka še več takih operacij. Ko bo čas za naslednjo, bo stara že več kot 40 let, zato upa, da bo do takrat znanost že toliko napredovala, da bodo odkrili kakšno 'revolucionarno' zadevo na tem področju.

O tetralogiji fallot

Tetralogija fallot je najpogostejša cianozna prirojena srčna napaka in predstavlja približno 10 odstotkov vseh prirojenih anomalij. Gre za kombinacijo napake v prekatnem pretinu, napačnega mesta aorte, zaradi česar teče kri s kisikom iz desnega prekata v aorto, zoženja pljučne zaklopke in odebelitve stene desnega prekata. Cianoza je pomodrelost kože in/ali sluznic zaradi prisotnosti pomanjkanja kisika v venozni krvi.

Znižan nivo kisika je običajno vzrok za nastanek večine znakov in simptomov, tako pri otrocih, kot tudi odraslih. Otroci zaostajajo v rasti, pri fizičnem naporu pa se običajno pojavljajo težave z dihanjem in vrtoglavice, ki izginejo ob spremembi položaja (ko oseba počepne). Cianoza se lahko pojavi različnih intenzivnosti. Napadi poslabšanja cianoze so pogosti pri povečanju napora (strah, jok) ali jemanju zdravil, ki povečujejo miokardne kontrakcije. Krize brez kisika z nenadno slabostjo, izgubo zavesti, epileptičnimi napadi in tudi smrt so lahko posledica spazmov, nenadnih krčev, ki povzročijo zoženost arterijske zaklopke. Bolniki s tovrstnimi motnjami nujno potrebujejo kirurški poseg, saj je v nasprotnem primeru prognoza zelo slaba. Pogosti so tudi zapleti, kot na primer infarkt, absces možganov in tveganje za infekcijski endokarditis. Popuščanje srca in aritmije so najpogostejši vzrok smrti, ki pri večini bolnikov nastopi do 30. leta.

Diagnozo postavi zdravnik na podlagi osnovne klinične slike, pregleda, EKG-ja, rentgena, ultrazvoka in kateterizacije srca.

Napade cianoze je potrebno lajšati s postavljanjem otroka v položaj s koleni usmerjenimi proti prsnemu košu, z dovajanjem kisika in zdravili. Pri daljših napadih je potrebna tudi infuzija, zakisanost telesa pa je potrebno blažiti z bikarbonati. Včasih je nujna tudi splošna anestezija ali dajanje beta blokatorjev za zaustavitev napada.

Kirurško zdravljenje je indicirano pri vseh bolnikih. Najprimernejša je popolna korekcija napak že v prvih letih življenja. Večina operiranih živi normalno življenje, pri nekaterih pa se pojavljajo palpitacije, težave s srčnim ritmom in nenadna smrt.