'Po tem kar sta preživeli moja mati in sestra, je mastektomija sprehod po parku'

Preden ji naslednji teden z operacijo odstranijo obe dojki in ju nato še z eno operacijo rekonstruirajo, pa je zanju priredila poslovilno zabavo. Povabila je svoje prijateljice, se oblekla v oprijeto majico, kupila torto v njihovi obliki. "S tem sem želela pokazati, da to zame ni negativna izkušnja. Da se je veselim. Za mastektomijo sem se odločila, ker ne želim dobiti raka in umreti. Zato se je ne bojim. Ljudje mi pravijo, da sem pogumna, ampak proti temu, kar sem videla, da sta preživeli moja mati in sestra, mi operacija odstranitve dojk deluje kot sprehod po parku."

Claira je mater izgubila stara komaj devet let. Pred tremi leti je izgubila še edino sestro. Emily je bila takrat stara 31 let. Boj z rakom je izgubila po šestih letih in pol. Ko je Claira opravila gensko testiranje, je ugotovila, da tudi ona nosi gen BRCA1. Gen, zaradi katerega naj bi imela 85 odstotkov možnosti, da tudi ona zboli tako kot mati in sestra. Odstranitev dojk pomeni, da se njeno tveganje tako zmanjša, da je manjše od tega, ki ga ima povprečna ženska.

Nosi gen, ki povzroča raka

"Ko sem izvedela, da nosim gen, je bilo, kot bi me nekdo brcnil v trebuh. Nekje globoko v sebi sem vedela, da bom morala opraviti mastektomijo. Toda bila sem mlada. In pomislila sem, da bi morala biti, preden se odločim za takšno operacijo, v stabilnem partnerskem odnosu." A po drugi strani sama odstranitev dojk ni bila nekaj, kar bi ji bilo povsem tuje. Imela je samo dve leti, ko je njena mati zbolela in so ji eno odstranili. "Ko se spomnim svoje matere, jo vidim z eno dojko," pripoveduje. "Zame je bilo to nekaj normalnega. Kot otrok sem mislila, da je povsem normalno, da je človeško telo videti tudi tako. Poleg tega sem videla, da jo je moj oče ljubil ne glede na to, da je izgubila svoje oprsje."

Kasneje je najprej gledala, kako je šlo vse slabše njeni materi, nato njeni sestri. Kako sta trpeli. Z njima je bila na smrtni postelji. In zaradi tega zanjo odstranitev dojk ni več nekaj izredno travmatičnega. Zato jim je priredila poslovilno zabavo. Danes še vedno nima partnerja, a misli, da bo njena izkušnja dober test. "S tistim, ki me ne bo ljubil zaradi mene same, tako in tako nočem biti. Mastektomija je zame bolj pomembna, ker bom iz svojega življenja z njo izrinila strah. Ne bom več vsak dan pod prho panično tipala, ali je v mojih dojkah kakšna bulica."