Mati štirih otrok je morala na takojšnjo obsežno operacijo, ki je trajala kar 14 ur. Kirurgi so morali odstraniti kar precej tkiva, nadomestili so ga s tistim, ki so ga vzeli kar iz njenih stegen. "Ko sem se zbudila, sem se počutila, kot bi ravnokar prišla iz boksarskega dvoboja," pravi. "Medicinske sestre sem prosila za ogledalo, a mi ga niso želele dati. Toda vztrajala sem. Morala sem videti svoj novi obraz. Ko so mi le podale ogledalo, pa sem začela jokati. Sama sebi sem delovala kot pošast." Rak je povsem iznekazil njen obraz.

'Počilo mi je srce'

"Najhuje mi je bilo, ko sem morala otroke pred obiskom pripraviti na to, kar bodo videli," nadaljuje. "Vsi štirje (najstarejša hči ima 14 let, najmlajša dve leti op. a.) so bili precej šokirani. Najmlajša se je pred mano celo skrila. Počilo mi je srce. Prestrašila se je lastne matere. Sin, ki ima šest let, pa me je vprašal, kdaj bo moj obraz spet videti normalno. Ko sem odvrnila, da morda nikdar, me je potolažil, ker je samo skomignil z rameni in se privil k meni." Otroci se privadijo. Mati je le mati.

Otroci ji dajejo moč, da gre naprej. "Ne morem se pretvarjati, da me ne moti. Samozavesti nimam več nobene. Toda presrečna sem, da sem živa in bom svojim otrokom lahko še naprej stala ob strani, jih gledala, kako odraščajo. To je vse, kar potrebujem. Ko so mi sporočili smrtonosno diagnozo, se spomnim, da sem prišla domov in kot robot opravila vso rutino, ki jo imam z otroki, od priprave večerje do kopanja, delanja domačih nalog, branja pravljic. Toda ves čas sem razmišljala, da čez nekaj tednov morda ne bom več živa. Začutila sem, da moram to preprečiti. Ne smem umreti. Moji otroci potrebujejo mamo."

Nikoli več ne bo videti, kot je, a vsaj preživela je. "Imam slabo vest, saj sem prepričana, da se je to zgodilo, ker sem dolgo kadila," še pove. "Na srečo so zdravniki raka prestregli še pravočasno. Ljudem lahko položim na srce le, da redno hodijo na kontrolne preglede."