"Danes sem srečna že samo zato, ker sem še tukaj," pove, kako je začela na življenje gledati z drugimi očmi. "Sedaj sem odločena, da bom življenje uživala s polnimi pljuči. Iz vsakega dneva potegnem samo najbolje in ne dovolim, da me kar koli spravi v slabo voljo." Tako jo je spremenil kar hud boj z rakom v levi dojki, zaradi katerega je morala prestati kemo- in radioterapijo ter težko operacijo. Ko so jo v Afganistanu naenkrat pričele boleti prsi, kar je eden izmed možnih simptomov, mu ni želela posvečati veliko pozornosti. Takrat je umrl njen prijatelj in psihična bolečina, ki jo je prežemala, je bila morda celo hujša od fizične. Toda ko je nekega dne zatipala zatrdlino, se ni mogla več pretvarjati. "Sedla sem na stranišče in jokala," se spominja.

Naslednji dan je obiskala lokalnega zdravnika, ki jo je pri priči poslal domov v Veliko Britanijo. Ker je reagiral tako hitro, je razumela, da je njena situacija zelo resna. Na Otoku je biopsija potrdila najhujše domneve. Rak dojk, ki je bil že v tretjem stadiju, kar pomeni, da je tumor večji od petih centimetrov, razširil pa se je tudi na bezgavke. "Kemoterapijo sem sprejela le stežka," opisuje. "Nisem bila vajena občutka tolikšne nemoči." Ko je kemoterapija velikost tumorja zmanjšala, je prestala še operacijo. "Kirurg mi je po operaciji priznal, da je bila precej tvegana, saj se je rak že razširil. Nekaj tednov sploh nisem mogla premikati leve roke." Sledila je še radioterapija, s katero je končala lanskega avgusta. "Takrat so mi rekli samo še, naj pri priči zapustim bolnišnico in začnem uživati v življenju," se nasmehne.

Rak se je umaknil, mamograf od takrat ni pokazal, da bi se spet pojavil. "Kljub temu vsak dan jemljem, kot bi bil moj zadnji," pravi. "Povedali so mi, da je bilo zelo veliko možnosti, da ne preživim. Zdravnik mi je dejal, da je srečen, da se v svojih predvidevanjih še vedno kdaj zmoti, čeprav ima za sabo toliko let izkušenj. Šlo je zelo na tesno." Spet je začela teči in že to jo je osrečilo. "Trening mi je povrnil samozavest. Dokler sem se bojevala z boleznijo, se nisem niti zavedala, kako močno mi je načela samozavest. Vedno mi je bilo hudo, ko sem videla, da ljudje vame strmijo, ker nosim ruto. Ampak s svojo zgodbo sem želela pokazati, da se vsem lahko zgodijo zelo hude stvari, da pa kljub temu ne smemo nikoli obupati. Vedno se moramo pobrati in poskušati živeti kar najbolje."