Njena medenica je bila zlomljena na dveh mestih, v zlomljeni čeljusti je imela žico, zapestje njene desne roke je bilo zdrobljeno in zdravniki so mislili, da bodo morali amputirati njeno desno nogo. Naslednja dva tedna sta za Abagail minila povsem megleno, saj je bila večino časa v komi. Ob bolnišnični postelji v Maleziji sta ves čas bdela njena starša, ki so jima zdravniki pojasnili, da Abagail utegne zaradi hude infekcije izgubiti desno nogo, preostanek življenja pa bo verjetno preživela na invalidskem vozičku. Napovedi so bile zelo slabe, a Abagail se je odločila, da ne bo obupala in se bo trdno borila za svoje življenje. Po štirih mesecih hospitalizacije v Maleziji se je odločila, da zdravljenje nadaljuje v Veliki Britaniji. Zelo šibko in na vozičku so jo pripeljali v britansko bolnišnico, kjer se je izkazalo, da amputacija noge vendarle ne bo potrebna, kar je Abagail dalo še več zagona in moči.

"Odločena sem bila, da bom spet hodila. Ker je bilo moje zapestje tako poškodovano, so mi napovedali, da ne bom mogla nikoli več pisati, a sem se prisilila uporabljati računalnik.“ Odločnost se je vsekakor izplačala, saj si je čez čas toliko opomogla, da se je lahko sama poganjala na vozičku, kasneje pa je celo hodila s pomočjo bergel. Kljub vsemu Abagail pravi, da ji je incident, ki je terjal več mesecev okrevanja v bolnišnici in 13 operacij, spremenil življenje na bolje ter dodaja: "Pred nesrečo sem bila perfekcionistka glede svojega videza. Vsakič sem ure in ure pred ogledalom izbirala pravo obleko, preden sem se odpravila ven. Ogromno časa sem preživela v telovadnici. Zdaj imam v telesu štiri ploščice, vijak in 30 centimetrov dolgo kovinsko palico, moje telo je prekrito z brazgotinami, vendar na življenje gledam s povsem druge perspektive in nikoli nisem bila bolj srečna. Srečna sem, da sem živa in če ne bi imela te nesreče, nikoli ne bi spoznala Jamesa.“ Za Jamesa, ki ga brazgotine na njenem telesu niti malo ne motijo in s katerim sta se spoznala v bližnjem pubu, trdi, da je njena sorodna duša.

Zdaj, leto in pol po nesreči, se Abagail veseli stvari, ki so večini ljudi povsem vsakdanje in samoumevne. Lahko si umije lase in si sama pripravi skodelico čaja. "Zelo sem vesela, da so moji možgani nepoškodovani in da lahko naredim vse, kar želim. Preživela sem pravi pekel in zdaj sem močnejša.“ Kmalu se bo vrnila nazaj na delo in verjame, da se bo nekega dne vrnila tudi v Malezijo. Upa, da bo njena izkušnja pomagala drugim turistom, ki morajo biti po njenih besedah bolj previdni glede nevarnosti balkonov v tujini. Te dni se z Jamesom odpravljata na dopust v Španijo in Abagail komaj čaka, da bo zaplavala v bazenu. "Ni bila moja usoda, da umrem in ker to vem, zdaj skušam živeti kar se da polno življenje.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na