Ericove težave z anoreksijo so se začele, ko je imel komaj deset let. S tovrstnimi težavami pa naj bi se po zadnjih podatkih spopadalo vse več njegovih sovrstnikov. Nekateri podatki namreč kažejo, da se je med letoma 1999 in 2006 odstotek anoreksičnih otrok mlajših od 12 let povečal za 119 odstotkov. Pri tako mladih pa je anoreksija izjemno pogosta med dečki, pravi pediater dr. David Rosen. “Pri mlajših pacientih je odstotek dečkov in deklic približno enak, medtem ko je pri starejših anoreksija pogostejša pri dekletih in ženskah. Z anoreksijo pa se soočajo že otroci, stari sedem ali osem let,“ še dodaja. “Pred 20 leti je bila anoreksija med 10-letniki nekaj nezaslišanega, danes pa se z njimi srečujem vsakodnevno.“

Eric je bil od malega tekmovalen. Izjemno rad se je primerjal s svojim sovrstniki – kdo je hitrejši, kdo je bil boljši v športu, kdo je pametnejši … Vendar pa pri 10 letih ni imel ravno športno postavo. “Bil sem debelušen. Tehtal sem 43 kilogramov, bil sem poln otroške maščobe in še kar nisem bil v puberteti.“ Sošolci so se začeli norčevati iz njega in ga dražiti zaradi odvečnih kilogramov, kar ga je močno prizadelo.

“Običajno se pri vseh začne tako,“ pravi dr. Tez Weltzin, ki zdravi otroke z motnjami prehranjevanja. “Draženje zaradi debelušnosti ali debelosti prizadene skoraj vsakega otroka. Zato začnejo ti prizadeti otroci hujšati, saj nočejo biti več tarča posmeha.“ Nekateri otroci pa začnejo hujšati zaradi drugih stisk in težav.

Ericove težave so se začele, ne da bi se jih sploh sam zavedal, nekaj mesecev pred njegovim 11. rojstnim dnevom. Nekega dne je na očetovi polici zagledal moško športno revijo, v kateri je bil izklesan moški. Eric je takoj stekel v klet, kjer je oče dvigoval uteži in naredil 200 počepov. “Bil sem ponosen nase. Odločil sem se, da bom to počel vsak dan in tako se je v bistvu vse skupaj začelo,“ razlaga Eric.

Dr. Weltzin razlaga, da se pri dečkih anoreksija običajno najprej pokaže tako, da začnejo čezmerno telovaditi, nato pa prenehajo jesti ogljikove hidrate in uživajo zgolj beljakovine, s katerimi gradijo svojo mišično maso. “Je pa hujšanje postalo popularno po objavi Atkinsovih diet,“ dodaja. In prav to je storil Eric. Nehal je uživati ogljikove hidrate in začel jesti zgolj nemastne piščančje prsi in jajčne beljake. Bati pa se je začel tudi debelosti.

“Najstniki običajno takoj povedo, da so zapadli v anoreksijo, zato ker so želeli shujšati. Otroci pa se običajno izgovarjajo na to, da želijo poskrbeti za svoje zdravje in ne jesti nezdrave prehrane,“ razlaga Rosen.

Sočasno s porastom debelosti med otroki pa je v porastu tudi anoreksija. Rosen pravi, da bi to lahko bila posledica slabe interpretacije sporočila o preprečevanju debelosti s strani otrok: “Mislim, da so otroci nagnjeni k temu, da stvari vidijo črno-belo.“

Ko so Ericovi starši odkrili njegovo obsedenost s hujšanjem in pretiravanje s telesno vadbo, so najprej mislili, da gre za obsesivno-kompulzivno motnjo, saj je bil, kar se tiče hrane, vedno zelo izbirčen otrok, pravi njegova mati Becky Ostendorf. “Od nekdaj se je silil vaditi in bil obseden z zdravo prehrano,“ razlaga.

Dr. Weltzin pa meni, da motnje hranjenja dajejo otrokom občutek nadzora, ki pa je povezan s strahom, na primer pred debelostjo in z njo povezanim draženjem. “Otroci postanejo v svojem početju perfekcionisti in imajo vse značilnosti obsesivno-kompulzivnega vedenja. Zaprejo se vase in se strogo držijo svojih zapovedi. Obsedeni postanejo z določeno stvarjo, to pa na zelo kompulziven način.“

Motnje hranjenja imajo zato uničujoč učinek na mlade, saj močno vplivajo na njihovo mišljenje. “Anoreksija spremeni način razmišljanja,“ pravi Rosen. “Če je bojazen obstajala že prej, se pri motnji hranjenja le še poveča. Gre za začaran krog, iz katerega otroci ne najdejo več poti.“

To je doživljal tudi Eric. Njegove telesne aktivnosti so postajale vedno bolj zahtevne in daljše. Na vrhuncu svoje bolezni je Eric tako na dan 'moral' preteči od 10 do 15 kilometrov, eno uro na dan dvigovati uteži, vsaj dve uri igrati nogomet in večkrat na dan delati vaje za trebušne mišice. Po vsem tem pa še vedno ni imel dovolj, saj ga je, kot pravi, razjedal močan občutek krivde, da ni storil več. “Moje telo se je spremenilo v stroj,“ razlaga. “Cele dneve sem telovadil, le redko kdaj sem si vzel odmor. Nikoli nisem občutil utrujenosti, saj nisem nikoli niti pomislil na to, da sem utrujen. Enostavno si nisem dovolil prenehati.“

Vendar pa ga je vse to počasi začelo ubijati. Njegova telesna teža je, ko je imel 15 let, upadla na 35 kilogramov, srčni utrip pa se mu je upočasnil. To pa ga še vedno ni zaustavilo, da ne bi vadil še več, kolikor je lahko njegovo telo preneslo. Neki družinski prijatelj pa je nato zasledil vabilo za otroke in najstnike z anoreksijo za sodelovanje v oddaji psihologa dr. Phila. Predlagal je, da bi se Eric udeležil oddaje. Eric je to storil, po oddaji pa so ga povezali z osebjem v bolnišnici Rogers Memorial, kjer imajo poseben oddelek za osebe z motnjami hranjenja. Po resnem pogovoru s starši se je udeležil zdravljenja.

Dosegel je 65 kilogramov!

Po štirih mesecih na kliniki se je Eric končno znebil anoreksije. “Pri 15 letih sem bil tik pred srčnim infarktom,“ pravi danes. “V bolnišnici mi je bilo v veliko oporo to, da sem bil na oddelku z več fanti in dečki, ne le z dekleti. Ko sem začutil potrebo po vadbi, sem imel tako ob sebi prijatelja, ki mi je z igranjem kart in pogovorom pomagal preusmeriti pozornost iz želje po vadbi.“

Eric je tako v bolnišnici dobil prave prijatelje, ki so razumeli njegove težave in s katerimi se je lahko pogovarjal o prav vsem. “Spoznal pa sem tudi, kako sem s svojim početjem prizadel ne le sebe, temveč tudi svoje starše in prijatelje. Vedel pa sem tudi, kako drago je to zdravljenje, zato si nisem smel privoščiti neuspeha, saj mi moji starši ne bi mogli ponuditi takšnega zdravljenja.“

Čeprav ga je ves čas skrbela debelost, ker ni nič telovadil, pa se je Eric naučil postavljati meje. “Naučil sem se ustaviti in pomisliti, ne pa zagnati v določeno stvar in se odpovedati normalnemu življenju.“

Danes, pri 17 letih, Erica bolj kot kalorije skrbi študij. Upa, da mu bo uspelo zbrati dovolj točk za vpis na medicinsko fakulteto, saj si bolj kot vse na svetu želi pomagati otrokom z motnjami hranjenja. Prehranjuje pa se običajno, kakor vsak najstnik. Privošči si hamburger in hot dog, redno pa je začel trenirati rokoborbo. “Obožujem hrano. Privoščim si prav vse, kar si želim, a v mejah normale. Ne pretiravam s hrano in ne pretiravam s športom. Živim tako kakor vsi moji vrstniki.“