Elise Lutz iz Severne Karoline je imela kot najstnica le eno željo – preluknjati si ušesa. Vendar pa je bilo to zanjo neizvedljivo, saj se je kot otrok močno opekla, od njenega desnega uhlja pa je ostal le še stopljen skupek mesa. Njena želja je bila tako velika, da se je podala na dolgo pot do novega desnega uhlja, takšnega iz silikona, ki bi se v sončni svetlobi svetil enako kakor prava koža.

Najstnica je postala ena od srečnežev, ki so ji pomagali strokovnjaki s področja anaplastologije, ki se ukvarja z estetsko protetiko. “Da sem dosegla svoj cilj, je trajalo celo večnost, vendar pa je bila vsaka ura vredna čakanja,“ pravi navdušena 14-letna Elise. Pred tem je sicer že imela protezo, vendar pa jo je morala nameščati s pomočjo lepila za proteze, kar je sovražila. Tokrat pa so jo operirali, ji v lobanjo vsadili paličice in ji nato nanje čvrsto namestili nov uhelj.

Specialisti, ki izdelujejo obrazne proteze, s katerimi popravljajo posledice rakavih obolenj, hudih nesreč, travm in prirojenih napak niso deležni takšne pozornosti kakor strokovnjaki, ki izdelujejo ročne in nožne proteze, poleg tega pa je v mednarodno zvezo anaplastologov vključenih le 150 strokovnjakov s celega sveta. Vendar pa obrazna protetika postaja vedno bolj dovršena, realistična in dolgotrajna.

Nihče ne ve, kako se je Elise opekla. “Domnevamo, da ji je nekdo na desno stran glave zlil vrelo vodo,“ razlaga Kim Williams, ki je skupaj z možem v kitajski sirotišnici posvojila Elise, ko je bila stara devet let. Ko sta jo iz Kitajske pripeljala v Severno Karolino, so ji kirurgi s plastično operacijo omogočili rast las na brazgotinasti desni strani glave, Elise pa se je počasi začenjala učiti angleško in spoznavati nove prijatelje. Kirurgi so ji nameravali takrat operirati tudi uhelj, a so rekonstrukcijo opustili. Namesto tega so ji naredili protezo, ki si jo je morala dnevno lepiti, a Elise to ni bilo všeč. Njene brazgotine namreč niso bile ravne kakor proteza, skorjasto lepilo pa je pogosto molelo izpod robov proteze.

Dr. Schoendorf je nato predlagal, da bi ji naredili vsajeno – pričvrščeni uhelj, ki ima še enkrat daljšo življenjsko dobo od snemljivega uhlja, vendar pa se je cena takšne proteze brez operacije gibala med šest in osem tisoč evrov. Junija sta nato Schroedorf in McClennen naredila natančen model in proučila, kje natančno naj bi stal novi uhelj. Elise sta najprej odstranila ostanek brazgotinastega tkiva, nato pa ji je otolaringolog dr. David Kaylie v lobanjo zvrtal luknje in vanje namestil paličice iz titana, ki so bile skoraj neopazne. Naslednjih nekaj mesecev so se kostne celice imenovane osteoblasti zlile skupaj s titanom in še bolj trdno objele paličice. “Morala sem paziti, da se v času celjenja nisem dotikala paličic, saj bi tako preprečila rast osteoblastomov,“ se spominja Elise in dodaja, da je bilo izjemno težko.

Medtem ko se je Elisi celila rana, je dr. McClennen na anaplastološki kliniki oblikoval uhelj in se ukvarjal z barvanjem silikona. Uspelo mu je narediti takšno barvno glazuro, da ob sijanju sonca od zadaj uhelj pridobi celo rdečkast sijaj, kakor naraven uhelj. Ko so se rane zacelile, so Elise uhelj pritrdili na paličice, dr. McClennen pa je na uhlju naredil celo luknjo za uhan.