Pred štirimi meseci je bila 14-letna Chloe Baker prešibka, da bi hodila, dihala in celo jedla brez pomoči. Večino časa je preživela v invalidskem vozičku, priklopljena na kisik. Ker trpi za kronično boleznijo, je imela že od rojstva težave s požiranjem hrane, zato je od prvega rojstnega dneva naprej dobivala hrano, visoko kalorične mlečne napitke, preko cevke, ki je bila speljana naravnost v želodec.

Prejšnje poletje pa se je Chloejino stanje še dodatno poslabšalo. Zbolela je za bakterijsko okužbo, zdravniki pa so starše opozorili, da bo umrla, če ne bo v kratkem dobila ustreznega darovalca za dvojno presaditev pljuč. Le dva tedna po uvrstitvi na seznam čakajočih na organe pa je Chloejine starše sredi noči zbudil telefonski klic. Našel se je namreč ustrezen darovalec. Chloe so nemudoma odpeljali v bolnišnico, kjer je uspešno prestala 10-urno operacijo. In čeprav je pri presaditvi le 50 odstotkov možnosti, da bo uspela, je Chloe po nekaj dneh že lahko jedla, po dveh tednih pa hodila.

“Njen napredek je bil izjemen,“ pravi 46-letna Christine, Chleojina mama. “Končno je lahko normalna najstnica. Včasih imam občutek, da se nam je zgodil čudež. Na seznamu je bila šele dva tedna, ko smo prejeli klic, da so našli ustreznega darovalca.“ Teden preden so dobili darovalca so še namreč vsi mislili, da bo umrla. “Bila je odvisna od aparatov. Hrano je dobivala preko cevke, dihati pa sploh ni mogla,“ se spominja. Sedaj pa je Chloe spoznala, kaj pomeni uživati v hrani in njenem okusu. “Najraje ima jedi s curryjem. Hrano smo ji po operaciji morali nositi celo v bolnišnico.“

14-letnica trpi za cistično fibrozo, dedno boleznijo, ki prizadene približno enega na 5 tisoč novorojenčkov. Bolezen najbolj prizadene notranje organe, še posebej pljuča in prebavni sistem, saj se na organih začne nabirati sluz, ki otežuje dihanje in prebavo. Da je Chloe bolna, so izvedeli, ko je bila stara štiri mesece, poleg tega pa se je bolezen pri njej pojavila v zelo hudi obliki. Presaditev je tako zanjo predstavljala edino upanje.

Christine, 49-letni oče Chris in 18-letna sestra Rachel so bili navdušeni, ko so izvedeli, da se je darovalec našel v zgolj dveh tednih in ne v sedmih mesecih, kolikor običajno traja. “Ko smo izvedeli, da je bila operacija uspešna, smo občutili neizmerno olajšanje. Mislim, da nikoli več ne bomo tako srečni,“ še pravi Christine.

Chloe se je sedaj že vrnila v šolo, končno pa lahko svoj prosti čas preživlja s prijatelji in ni priklopljena na aparate in cevke. Pogumna najstnica je od presaditve naprej odločena, da bo živela polno življenje. “Nisem vedela, da je tako lepo preživljati čas s prijatelji, se srečevati z njimi v parku, hoditi v šolo in sprehajati psa. To je res neverjeten občutek. Še posebej pa mi je všeč, da lahko uživam v hrani,“ pravi Chloe. “Prej sem morala cel čas razmišljati le o tem, kako bom dihala, sedaj mi pa ni treba več.“ Pred operacijo ni bila prepričana, ali si želi presaditve, saj se je bala zapletov, sedaj pa pravi, da je presrečna in da bi vse skupaj ponovila še enkrat.