Ko je bil danes 16-letni Jordan Whitewood-Neal star komaj dve leti, so zdravniki njegovo mamo Tracy in očeta Deana šokirali z grozljivo novico. Deček se je rodil z redko gensko motnjo, imenovano proteus sindrom, za katero zboli le ena oseba na milijon ljudi. Gre za neke vrste gigantizem, saj kosti, koža, tkiva in lahko celo organi nenormalno rastejo in so asimetrični. Zato je imel deček nogici neenakomerni, nenavadno veliki in deformirani ter tudi njegovi roki sta z leti postajali vse bolj deformirani. Ker zdravila za bolezen ni, deformacije okončin, vratu in celo obraza pa se običajno stopnjujejo, sta oče in mama z grozo uvidela, da njunega sina čaka povsem drugačno življenje kot njegove zdrave vrstnike. Jordan namreč zaradi bolezni ni mogel tekati za žogo, se loviti s prijatelji, nositi oblačil in čevljev, ki so mu bili všeč. Poleg tega so bile noge vedno bolj zvite in vedno huje so ga bolele. ''Včasih se je ponoči zbudil in začel kričati od bolečin,'' se spominja Tracy.

Sčasoma so deformirane spodnje okončine postale povsem neuporabne in Jordan je pristal na vozičku. Ker je ravno vstopil v najstniška leta, se je želel bolj kot kadar koli prej družiti s prijatelji in jim biti enak. Zato se je pri 12 letih v njegovi glavi porodila nenavadna zamisel, ki jo na tiho v sebi premleval kar dve leti, potem pa jo povedal staršem in zdravnikom. Odločil se je, da se bo znebit neuporabnih, zvitih nog, ki so mu bile le v napoto. ''Nekega dne me je vprašal: 'Zakaj si ne bi dal nog preprosto amputirati?' Jaz pa sem ob njegovem vprašanju kar ostrmela. To je bilo namreč nekaj, kar njegovi zdravniki niso nikoli predlagali. A Jordanovo mnenje je bilo, da nima smisla imeti nog, ki ne delujejo in ki ga ves čas bolijo,'' pravi Tracy, ki je bila sprva skeptična in tudi zdravniki na začetku niso bili navdušeni nad dečkovo zamislijo. ''Tudi zdravniki so bili presenečeni in so mu poskušali dopovedati, da gre za resno in potencialno nevarno operacijo. Opozorili so ga, da bi lahko celo umrl.''

Čez pet mesecev se je vrnil v bolnišnico, da so mu amputirali še drugo nogo. Ko so se mu vse rane zacelile, je bil čas, da se je začel spet učiti hoje, tokrat s pomočjo posebnih protez. ''Ko sem se prvič postavil na protetične noge, je bilo odlično,'' pove Jordan, ki je čez nekaj mesecev končno lahko uresničil še eno veliko željo – skupaj s starši je odšel v trgovino in končno kupil modne hlače ter čevlje, ki jih prej zaradi deformiranih nog ni mogel nositi. ''10 let nisem mogel nositi čevljev, zato sem zdaj preizkusil toliko parov in najraje bi kar vse kupil. Kupil pa sem tudi kavbojke, ki jih prej prav tako nisem mogel nositi.''

Jordan še pravi, da je bila amputacija nog najboljša odločitev, kar jih je kdaj sprejel. ''To ni bilo nekaj, za kar bi se odločil v trenutku. Dolgo sem premišljeval o tem. Zaradi nog sem se namreč počutil tako slabo,'' pove. ''Nekateri verjetno ne razumejo moje odločitve. A v veliko slabšem položaju bi bil, če bi še vedno imel noge.'' Tudi njegova mama pravi, da je zdaj, ko lahko s pomočjo umetnih nog spet hodi, končno spet zaživel in da se tako zelo veseli prihodnosti. ''Tako pozitivno je naravnan in že dela načrte za prihodnost. Nekoč bi bil rad arhitekt in upa, da bo sprejet na univerzo. Morda se sliši čudno, da lahko amputacija nog nekoga dejansko osvobodi, a resnica je, da Jordan ničesar ne obžaluje,'' še dodaja njegova mama, ki upa, da mu bo redka bolezen vsaj toliko prizanesla, da njegove roke ne bodo deformirane še bolj, kot so, in da bosta tudi vrat in obraz ostala neprizadeta.