Jacqui stanja ni prepoznala prej, saj do tedaj še ni imela spolnih odnosov. ''Ni šlo za zavestno odločitev, da ne bi imela fanta. A preprosto mi v moji okolici ni bil všeč noben fant, kar je v resnici prava sreča, glede na to, kaj sedaj vem o svojem telesu.'' Tako se je spopadla z občutki sramu in stigme povezane s stanjem, vse dokler ni obiskala specialista v Queen Charlotte and Chelsea bolnišnici v Londonu. ''V bolnišnici so me povezali z drugimi ženskami, ki imajo podobno stanje in bilo je čudovito, da sem se lahko pogovorila z dekleti, ki so se počutile tako kot jaz,'' je pojasnila. Tako je nase pričela gledati drugače in prvič dobila upanje za boljšo prihodnost. K temu je veliko pripomoglo tudi posebno zdravljenje, pri katerem so ji širili vaginalni kanal in s katerim so upali, da bo nekoč le lahko imela spolne odnose. ''Ko mi je prvič medicinska sestra pokazala, kako naj uporabljam napravo za širjenje vaginalnega kanala, sem skoraj umrla od sramu,'' je priznala: ''A nato sem se privadila in danes jo vidim kot obliko zdravljenja.'' In njena vztrajnost se je izplačala, saj je sedaj že tako napredovala, da bo lahko imela spolne odnose, ko si bo to želela.

Ne glede na to, kaj ji je redek sindrom prinesel, pa Jacquie skuša na stanje gledati v pozitivni luči: ''Sem brezupen romantik in stanje vidim kot test karakterja moških. Namesto, da bi se koncentrirala na to, da bo odbilo moške, se bom osredotočala na to, da mi bo v resnici pomagalo najti tistega pravega. Če bo imel težave z mojim stanjem, tako ni moški, s katerim bi se želela zaplesti.''