18-letna Sarah Scott je nekega dne odšla v šolo, sedla za svojo mizo, nanjo položila knjige in začela glasno brati. Le nekaj trenutkov pozneje ni mogla več govoriti, v roki je občutila močno zbadanje, zatem pa popolno otopelost. S stola je padla na tla, k sreči pa je imela ob sebi sošolce, ki so prepoznali simptome možganske kapi in v trenutku poklicali zdravniško pomoč. Nobenega dvoma ni, da so prav oni s hitrim odzivom bistveno pripomogli k temu, da je Sarah danes še živa.

Sarah so po možganski kapi takoj odpeljali v hertfordshirsko bolnišnico, kamor so le nekaj trenutkov za njo prispeli tudi njeni zaskrbljeni starši, 50-letni John in 45-letna Joanie, ter 22-letna sestra Coralie. “Najprej nihče ni mogel verjeti, da je 18-letno dekle lahko zadela možganska kap, toda slike so pokazale, da je imela v možganih krvni strdek,“ se dogodka spominja Joanie. Sarah so zdravniki najprej dali zdravila proti trombozi, ki povzročijo, da se krvni strdek razpusti, zatem pa so jo odpeljali v londonsko bolnišnico, ki ima poseben oddelek za rehabilitacijo bolnikov po možganski kapi. “To je bil najhujši trenutek v mojem življenju. Bala sem se, da bo Sarah umrla,“ se z grozo spominja Joanie. Kljub vsem strahom pa je Sarah preživela.

Po tem, ko je prispela na oddelek za rehabilitacijo, je še nekaj dni ostala na intenzivnem oddelku. Ker nekaj tednov zatem ni mogla sama požirati, so jo hranili preko infuzije. “Dan, ko je lahko sama pogoltnila čajno žličko vode, je bil prelomnica. Kmalu je lahko že jedla jogurt in počasi prešla na trdno prehrano,“ razlaga Joanie, ki je takrat končno začela verjeti, da si bo hči opomogla.

V desetih dneh se je Sarah s pomočjo fizioterapije spet naučila uporabljati desno polovico telesa. Kljub temu pa posledice kapi občuti še danes, leto dni po dogodku. Sarah je namreč zbolela za afazijo, boleznijo, pri kateri gre za izgubljeno ali oslabljeno zmožnost govora zaradi možganskih okvar. Nekdanja odličnjakinja tako kar naenkrat ni mogla več govoriti, brati in pisati.

Sarah je bila pred kapjo samozavestno in družabno dekle, sedaj pa ne more ničesar več početi sama. “Kamor koli gre, potrebuje spremstvo,“ pravi Joanie. “Trenutno obiskuje rehabilitacijsko skupino blizu doma, kjer se spet uči govoriti, brati in pisati, redno pa obiskuje tudi fizioterapije, kjer se uči koordinacije. Začela je tudi jahati in dvakrat tedensko telovaditi.“

Medtem ko se Sarah trudi sprejeti kap, so ostali veliko bolj zaskrbljeni. Joanie skrbi predvsem to, da je njena hči izgubila veliko prijateljev in dejstvo, da se večina ljudi ne zna več pogovarjati z njo. “Imela je fanta, a ga je pustila, ker se ji ni zdelo pravično do njega, da ga drži v taki zvezi. Njena najboljša prijateljica pa k sreči še vedno ostaja njena največja opora. Letos poleti načrtujeta izlet, kar me izjemno veseli. Srečna sem, da ima še vedno nekoga njenih let,“ pravi.

Novembra je imela Sarah operacijo, s katero so ji zaprli luknjo v srcu, za katero so sklepali, da je bila vzrok za nastanek strdka, ki je povzročil kap. Počasi pridobiva sposobnost pisanja, izboljšuje pa se tudi njen govor. Želi si, da bi nekoč spet lahko brala knjige, tako kot jih je prej, in da bi lahko študirala biologijo. Upa pa tudi, da bi s pomočjo njene zgodbe mladi, ki so preživeli možgansko kap, razumeli, da je lahko tudi življenje po kapi polno in vznemirljivo. Treba je le verjeti vase.