Njeni sumi so se potrdili, ko se je njeno stanje začelo iz meseca v mesec drastično slabšati. Kmalu ni mogla več niti sama jesti, si umivati zob, se igrati s sinovi, voziti avta ali hoditi. ''Ker so se mi noge in roke tako zelo tresle, nisem mogla več upravljati vozila in se sama odpeljati v službo. Zjutraj nisem mogla sama vstati iz postelje, temveč me je moral dvigniti mož. Pomagal mi je tudi pri umivanju zob ter pri hrani, saj nisem mogla sama držati zobne ščetke in pribora,'' se najhujših trenutkov spominja danes 34-letna Nicky, mamica štirih fantkov. ''Tudi otroci so doumeli, da se z mano nekaj grozljivega dogaja. Moj najmlajši sin je večkrat rekel, da ima njegova mamica bolezen tresenja rok. Jaz in moj mož pa sva zelo težko govorila o tem. Pravzaprav sva le redko na glas razglabljala, kaj bi lahko bilo narobe z mano.''

Z delno gibalno oviranostjo se je Nicky naučila nekako spopadati in živeti, saj ni hotela razočarati moža in otrok. Čeprav ni mogla več opravljati gospodinjskih del, se ni hotela vdati. Medtem ko so mož in otroci kuhali ter pospravljali, je s težavo slonela ob zidu in jim dajala napotke, kako naj pripravijo kakšen obrok, kako naj pospravijo in počistijo hišo. Hkrati pa se je Nicky nadvse trudila, da bi ugotovila, kaj je narobe z njo, in da bi se čim prej pozdravila. A kar štirje nevrologi, ki jih je obiskala, niso znali povedati, kaj je narobe z njo. Tudi po krvnih in možganskih preiskavah niso imeli nobenih odgovorov. ''Ko sem jih vprašala, ali je možno, da sem zbolela za Parkinsonovo boleznijo, so mi rekli, da to ni mogoče, saj sem daleč premlada za takšno obolenje,'' razlaga Nicky.

A ko je čez čas prišla na vrsto pri enem najboljših nevrologov v državi, jo je ta brez pomisleka zadržav v bolnišnici na opazovanju in opravil številne preiskave. Takrat so se Nickyjini sumi potrdili – res je bolehala za Parkinsonovo boleznijo, a zdravnik jo je pomiril, da bo z ustreznimi zdravili njeno življenje spet skoraj takšno, kot je bilo nekoč. ''Zdaj jemljem tablete za Parkinsonovo bolezen in res mi je veliko bolje. Spet lahko hodim, se igram s sinovi, vrtnarim in kuham. A po nekaj urah mi tableta popusti in vzeti moram novo, tako da zdravila jemljem praktično ves dan. Ker pa lahko pojem le pet tablet dnevno, sem zvečer brez zdravil, ker bi sicer prekoračila predpisano količino, tako da so večeri precej hudi. Spet se začnem močno tresti in skoraj ničesar več ne morem postoriti,'' še pove 34-letna mamica, ki pa je odločena, da bo kljub bolezni živela dolgo in kakovostno življenje.

Več o simptomih in zdravljenju Parkinsonove bolezni pa si lahko preberete v članku Za Parkinsonovo bolezen še ni zdravila.