Po grozljivi nesreči se je vse odvijalo zelo hitro. Nathanov brat in prijatelji so bili dovolj prisebni, da so poškodovanega Nathana takoj umaknili od tirov in ostali z njim ter ga bodrili, naj se bori, medtem ko sta njegov brat in bratranec takoj odhitela po pomoč. ''Dogodka se spominjam le bežno,'' pove danes 22-letni Nathan. ''Bil je moj rojstni dan in obute sem imel nove čevlje. Z bratom, bratrancem in prijatelji smo se zadrževali ob železniški progi ter opazovali, kako se nam približuje tovorni vlak. Ker sem bil že od nekdaj bolj avanturističen tip, se mi je takrat zdela dobra zamisel, da bi poskušal skočiti na vlak, na enega od njegovih vagonov. A nisem skočil pravočasno in padel pod vlak.''

Šele ko so ga prijatelji odvlekli vstran in ko je pogledal proti tirnicam, se je zavedel, da se mu je pravkar zgodilo nekaj grozljivega. ''Ko sem na tirih videl ležati moje nove čevlje, sem uvidel, da sem v hudih težavah. In ko sem se skušal dvigniti v sedeči položaj, sem lahko videl le to, da je pod mojim pasom velika zmešnjava. Potem pa sem počasi začel izgubljati zavest,'' o tragičnem dogodku, ki je za vedno zaznamoval njegovo življenje, pove Nathan. A imel je srečo, da so reševalci nemudoma prihiteli na kraj nesreče in ga s helikopterjem prepeljali v bližnjo bolnišnico, kjer so mu rešili življenje, vendar je pri komaj devetih letih ostal brez nog. Šest tednov je preživel v bolnišnici in ravno v tem času je k njemu pristopil Kevin Whiteman, ki je gibalno ovirane treniral hokej in tudi Nathana povabil k sodelovanju. Ta se je vabilu z veseljem odzval, saj kljub temu da je ostal brez nog, ni nameraval zapraviti svojega življenja in se smiliti sam sebi. ''Moj dedek si je vedno želel, da bi igral ragbi, ker pa po nesreči možnosti za to nisem več imel, sem moral najti nek drug šport, da bi bil moj dedek lahko ponosen name,'' je še dodal 22-letnik.

Tako se je takoj, ko je bil dovolj pri močeh, odpravil na led in se začel učiti hokeja, ki ga gibalno ovirani igrajo na posebnih saneh. ''Trenirala sva od enajstih do trinajstih, kajti to je bil edini čas, ko dvorana ni bila zasedena. In ko sta me starša prišla gledat na trening, sta pozneje povedala, da sta me takrat prvič po nesreči videla srečnega in nasmejanega,'' še pove Nathan, ki je svoje življenje posvetil športu. Pred dvema letoma se je celo udeležil paraolimpijskih iger v Pekingu in osvojil četrto mesto v metu kopja. Tudi v prihodnje se namerava posvečati športu in se udeležiti paraolimpijskih iger, s svojo voljo, odločnostjo in optimizmom pa je zgled ne le gibalno oviranim, temveč tudi mnogim drugim.