Marsikdo ne bi imel moči, da bi preživel vse, kar je mogla v življenju prestati Melanie Grimsley. Zatem ko je pri dveh letih utrpela grozljive opekline, se je morala namreč v mladosti soočati s predsodki in norčevanjem ter se spopasti z izgubo ljubljene sestre. Vendar pa je danes, 23 let pozneje, srečno poročena mati dveh otrok. Zaposlena je za polovični delovni čas, kljub pohabljenim rokam pa se je naučila igrati violino.

“Bila sem stara komaj dve leti, zato se podrobnosti nesreče ne spominjam,“ pravi o nesreči, v kateri je iz neznanega vzroka aprila 1988 zagorel osebni avtomobil. Njena mama je takrat izstopila iz avtomobila in odšla v trgovino po mleko, minuto pozneje pa je avto zagorel, mimoidoči pa so iz njega vlekli dve deklici – Melanie in njeno leto starejšo sestrico Amando. Slednja je utrpela tako hude opekline, da je umrla na kraju nesreče, Melanie pa jo je odnesla z opeklinami tretje stopnje. Vzrok vžiga še danes ostaja neznan, vendar pa Melanie od tedaj živi s hudimi posledicami.

“Še danes sem ganjena in počaščena, ko kdo pride do mene in mi pove, da je bil prisoten ob nesrečnem dogodku,“ razlaga Melanie. “Najbolj me gane to, da so igrali pomembno vlogo v trenutku, ko se je moje življenje spremenilo. Spoznala sem enega od gasilcev, ki so sodelovali pri reševanju, in zdravnika, ki me je odpeljal v bolnišnico … To so zares pogumni in izjemni ljudje.“

Kljub vsem ljudem, ki so pozitivno vplivali na njeno življenje, pa v njenih očeh nekdo še posebej izstopa. To je Oliver Quinn, ki je dobesedno tvegal svoje življenje za njo in njeno sestro. Od tistega trenutka naprej je ohranil stik z njeno družino in njo in zato, pravi Melanie, je zanjo še bolj izjemen. “Vsakič, ko se spomnim na Oliverja, se zavedam, da brez njega na svetu ne bi bilo ne mene in ne mojih sinov. Globoko spoštujem ljudi, ki lahko v nekem trenutku odmislijo vse in tvegajo svoje življenje za nekoga drugega. Temu pravim junaštvo.“

Melanie pravi, da nima svoji materi česa zameriti, ker ju je s sestro pustila tistega dne v avtomobilu. V resnici svojim starše pripisuje vse zasluge zato, da je danes duhovno tako močna in pogumna. Kot se spominja, sta po nesreči starša za medije podala izjavo, v kateri sta povedala, da se svoje hčere zaradi iznakaženosti prav nič ne sramujeta in je nimata namena skrivati pred ljudmi. Ker sta jo v takšnem duhu tudi vzgajala, je Melanie živela normalno življenje. Ni se sramovala stopiti v svet s pokončno glavo, čeprav so jo mnogi otroci v mladosti zbadali, jo ogovarjali za njenim hrbtom in se ji posmehovali. “Zaradi moči in poguma staršev sem danes takšna, kakršna sem,“ ponosno pravi. Melanie je svojo zgodbo opisala tudi v knjigi z naslovom 'Beauty for Ashes', ki naj bi izšla še letošnje leto.