Ko je bila Tilly Lockey stara dve leti, je zbolela za menigokoknim meningitisom – gnojnim vnetjem možganskih ovojnic, ki ga povzroča meningokok in ki največkrat prizadene otroke in mladostnike med petim in 19 letom starosti. Znaki meningokoknega meningitisa so drobne krvavitve na koži in rdeči, vijoličasti ali črni madeži na koži, krvavitve pa se pojavljajo tudi na notranjih organih. Bolezen se pojavi nenadno in poteka zelo burno, zato je treba ob prvih znakih bolezni izredno hitro ukrepati in čim prej začeti zdravljenje z antibiotiki, sicer lahko oboleli umre.

Čeprav je njena mama Sarah takoj za tem, ko so Tillyjino telo prekrili nenavadni izpuščaji in ko se je začela nenavadno vesti, poklicala reševalce, ki so nemudoma prihiteli po deklico, se je njeno stanje hitro slabšalo. Med prevozom v bližnjo bolnišnico je večkrat izgubila zavest in zaradi hudih bolečin jokala ter klicala mamo. Sarah je sedela ob njen in ji zagotavljala, da bo vse dobro, v resnici pa jo je bilo na smrt strah, ker ni vedela, kaj se dogaja z njeno malčico. Kmalu za tem, ko so prispeli na urgenco in so se zdravniki začeli boriti za njeno življenje, je staršem povedali, da je Tilly zbolela za meningitisom in da se je okužba močno razširila po njenem telesu ter da morda ne bo preživela, zato naj se pripravijo na najhujše.

Naslednji dnevi so bili prava nočna mora, se spominja Sarah. Deklico so sicer uspeli rešiti, a še vedno ni prišla k zavesti. Vsakič, ko je prestrašena Sarah zdravnike spraševala, ali je Tillyjino stanje kaj boljše in ali se bo izvlekla, je dobila isti odgovor – da je prekmalu, da bi karkoli obljubljali. Potem pa je nekaj dni pozneje le dobila odgovor, zaradi katerega se ji je odvalil kamen od srca. Tilly je sicer bila še vedno izredno slabotna, a za njeno dveletno hčerko so bile najhujše in najbolj tvegane ure mimo. So pa deklici še vedno temnele roke, kar je kazalo na to, da se je okužba razširila v zgornje okončine, zato so jih morali amputirati.

A mala Tilly je borka in optimistka, pravi njena mama, in se je naučila živeti brez rok. V veliko pomoč so ji tudi proteze za roke, ki jih mora zato, ker še vedno raste, menjati vsako leto in ki jih starši financirajo iz dobrodelnega fonda, ki so ga zanjo ustanovili kmalu po tragediji. Pred kratkim pa je zdaj že petletna deklica doživela še eno pozitivno presenečenje. Dobila je bionično desno roko, ki je boljša kot katera koli proteza doslej. Narejena je namreč tako, da umetno narejeni prsti reagirajo na vzgib mišice v zgornjem delu roke in tako lahko Tilly premika vsak prst posebej. ''Zdaj lahko Tilly veliko lažje prijema stvari in zdi se, da veliko lažje drži svinčnik ali čopič, kar ji v šoli zelo pomaga,'' pove Sarah. Tilly pa pravi: ''Odlično je, ker lahko prste stisnem skupaj in zaradi tega veliko lažje slikam.''

Sicer pa sta Sarah in njen mož s proizvajalcem so dogovorjena, da sproti sporočata o uporabnosti in morebitnih pomanjkljivostih bionične roke, ki jo nameravajo v podjetju v prihodnje še bolj dodelati. Tillyjini starši pa upajo, da bodo sredstva, zbrana prek fonda, zadostovala tudi za vsakoletni nakup novih bioničnih rok, kajti zaradi tega, ker še raste, bo morala Tilly vsako leto dobiti novi protezi.