“V Sloveniji za rakom dojke vsako leto zboli več kot 1200 žensk. Čeprav je veliko rakov odkritih zgodaj, pa jih veliko sodi v skupino obolelih, ko je že potrebna operativna odstranitev rakavega tkiva,“ razlaga prof. dr. Janez Žgajnar z ljubljanskega Onkološkega inštituta. Ker je delež bolnic, pri katerih se odločajo za odstranitev cele dojke, zelo visok, se sočasno povečuje tudi število žensk, ki potrebujejo rekonstrukcijo dojke.

Slovenci spadamo v sam svetovni in evropski vrh!

Z novim izumom, integriranim sistemom izdelave tridimenzionalnega kalupa dojke, ki je plod sodelovanja zdravnikov iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in strokovnjakov s Fakultete za strojništvo, so slovenski zdravniki tako prvi na svetu pri mikrokirurški rekonstrukciji dojke uporabili laserske meritve in tridimenzionalni kalup, ki omogoča veliko hitrejše in dolgoročno bolj zanesljivo rekonstruiranje dojk.

“V Sloveniji zadnje čase velja splošno prepričanje, da ni prave volje, da ni znanja in da ni sodelovanja in da na vseh področjih zaostajamo za svetom. Vendar pa bi radi pokazali, da vsaj na določenem področju imamo voljo, imamo znanje, znamo sodelovati in celo prehitevamo razviti svet,“ je na novinarski konferenci o klinični uporabi novega 3D-kalupa dojke pri mikrokirurški rekonstrukciji dojk po raku uvodoma povedal prof. dr. Uroš Ahčan, predstavnik kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo in opekline Kirurške klinike UKCL. “Gre za uspešen prenos znanja iz laboratorijev v klinično prakso v korist bolnikov in povedal bi rad, da smo prvi na svetu pri mikrokirurški rekonstrukciji dojke uporabili laserske meritve in 3D-kalup.“

Cilj vsake operacije rekonstrukcije dojk je simetrija med operirano dojko po raku in sosednjo zdravo dojko. “Zato je potrebno zagotoviti nujno potrebne pogoje dobrega načrtovanja, kjer moramo načrtovati dobro obliko, pravo velikost in prostornino dojke, pravi položaj na prsnem košu, dobro projekcijo, ne nazadnje pa želimo ohraniti tudi naravno gubo pod dojko,“ razlaga dr. Ahčan. “Da bi se lahko vsem tem skrbno zasnovanim ciljem kar se da dobro približali, smo se povezali s Fakulteto za strojništvo in skupaj smo izdelali kalup, ki nam omogoča hitro operacijo in hitro dosego simetrije obeh dojk že med samo operacijo,“ še dodaja.

Uspešno sodelovanje s Fakulteto za strojništvo

“Naše sodelovanje se je začelo, ko smo posneli 3D-sliko pacientke,“ pripoveduje prof. dr. Peter Butala s Fakultete za strojništvo. “Najprej smo s pomočjo laserjev, ki opravljajo meritev od 2 do 5 sekund, naredili posnetek pacientke 3D-oblike in barve.“ Snemanje posnetka poteka tako, da z laserskim merilnikom zajamejo oblak približno pol milijona točk, od tega pa je vsaka točka ustrezno opisana v prostoru s koordinatami. Potem te točke povežejo v trikotnike, zatem pa te trikotnike ustrezno zapolnijo s ploskvami, da dobijo ploskovni model. “Pri ženskah, ki imajo drugo dojko zdravo in lepo oblikovano, poslikamo zdravo dojko, sliko nato prezrcalimo, tako da dobimo simetrični računalniški model dojke. Potem naredimo poseben obrez, kot ga označijo kirurgi, nato pa pripravimo program, ki je bil izdelan s pomočjo našega lastnega softweara za CNC stroj, na katerem iz lesa izdelamo 3D-kalup dojke. Čez ta kalup nato potegnemo plastično folijo tako, da je nov kalup prozoren in lahko prestane sterilizacijo,“ še razlaga. Kalup lahko izdelajo zelo hitro, tudi v 24 urah.

Neposredno pred operacijo kirurgi opravijo dodatne meritve, s katerimi se znova prepričajo, da imajo pripravljen pravi kalup in pravo bolnico. “Nato opravimo posamezne ključne šive na tem modelu, naredimo načrt tkiva na trebuhu, ki ga bomo prenesli na prsni koš, in označimo žile prebodnice, ki prehranjujejo ta del trebušne stene,“ pojasnjuje dr. Ahčan. “Nato sledi operacija v operacijski dvorani, kjer je nujno potreben timski pristop, kar pomeni, da vedno sodelujemo kirurg onkolog in dve skupini plastičnih kirurgov, v primeru sekundarne rekonstrukcije pa brez onkologa. Ugotovili smo namreč, da lahko na ta način čas operacije skrajšamo za kar 37 odstotkov.“

Po načrtovanju operacije sledi prenos podkožnega tkiva in kože trebušne stene na žilah prebodnicah in oblikovanje dojke. “Tkivo na trebuhu je povsem podobno tkivu dojke, tako v podkožnem tkivu kot sama koža,“ razlaga dr. Ahčan in dodaja, da temu sledi preparacija trebušnega tkiva. “Gre za zelo natančno početje s številnimi asistencami, preprijemanjem in iskanjem žil prebodnic, sočasno pa druga ekipa rekonstrukcijskih kirurgov pripravi sprejemno mesto, žilje nad prsnico, odstrani dva centimetra rebra, prikaže ustrezno arterijo in veno. Sočasno, kot sem že omenil, prva ekipa dviguje kožni reženj, poišče glavno žilo in drobne, do enega milimetra velike žile prebodnice. Tem žilam sledimo z zelo natančno kirurško tehniko in ne nazadnje je končni rezultat trebušno tkivo na žilnem peclju.“ Pomembno je, da trebušna stena ostane med tem posegom nepoškodovana. Nato to tkivo dvignejo, ga dajo v kalup in ga pravilno obrnejo, da ima osrednji del največ žil prebodnic. “Na ta način povečamo prekrvavljenost in celotno preživetje tega tkiva.“ To novo oblikovano dojko pa nato z nekaj dodatnimi šivi spnejo in prestavijo na prsni koš ter naredijo mikrokirurški šiv drobnih žil, ki omogoča preživetje tkiva. “Z uporabo kalupa porabimo bistveno manj časa za oblikovanje dojke. Dojko samo spnemo po ključnih šivih in nato oblikujemo reženj neposredno po operaciji. Sledi samo še rekonstrukcija bradavice in tetovaža.“

S kalupom je bistveno boljše tako samo načrtovanje operacije kakor tudi dobljena simetrija, torej tako po obliki kot prostornini in velikosti. Ker model oblikujejo na mizi, se skrajša čas operacije, poleg tega pa lahko, še posebej, ker je končni kalup prosojen, natančno vidijo, kako potekajo žile prebodnice v posamezni del režnja v modelu, kar omogoča, da tkivo v celoti preživi in s tem ohrani svojo obliko.

Po rekonstrukciji dojk je občutljivost dojk slabša, saj zamenjajo žlezno in maščobno tkivo dojke zgolj z maščobnim. Dojenje po posegu ni možno, je pa dojka zelo podobna naravni na otip in po obliki. Dojka se tudi sočasno z bolnico redi in hujša, saj vsebuje maščobno tkivo, poleg tega pa je taka dojka vedno enako topla in se ne shladi ali segreva tako kot vsadek.

Svoje znanje širijo

Do zdaj so zdravniki opravili osem takšnih operacij, v naslednjih tednih pa jih imajo predvidenih še deset. Nekateri kalupi so že izdelani, drugi pa so še v fazi izdelave, pravi dr. Ahčan. Svoj izum imajo slovenski strokovnjaki namen predstaviti tudi v tujini, kjer upajo, da bo tako kot pri nas prešel v stalno uporabo: “V letošnjem letu bomo svoj izum predstavili na glavnem evropskem kongresu za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo, ki bo potekal v mesecu juniju. Na njem bomo tako predstavili svojo novo metodo in istočasno bomo pripravili tudi obsežen strokovni prispevek za mednarodno ugledno revijo s področja dojke.“

Nova metoda operiranja s 3D-kalupom še ni vrhunec. V prihodnosti si namreč želijo dojke vzgajati v laboratoriju. Tako ne bo več treba odvzemati tkiva, temveč zgolj neki žilni pecelj, ki bo skrbel za preživetje dojke. Dela se tudi na prenosu maščevja, kjer se na enem delu telesa maščevje posesa in nato po obdelavi vbrizga v podkožje in na tistem mestu oblikuje dojko, vendar gre v tem primeru za zelo dolgotrajen poseg.

Vendar pri nas rekonstrukcija dojke s kalupom ni edini uveljavljen postopek. “Rekonstrukcija dojke s pomočjo kalupa se izvaja le, če je sosednja dojka primerna. Če bo sosednja dojka težka in zelo povešena, je jasno, da ne bomo delali simetrije te dojke in delali dveh težkih povešenih dojk. V tem primeru bomo oblikovali normalno in lepo dojko, drugo pa ustrezno zmanjšali in dobili končni cilj – dve lepo oblikovani in simetrični dojki,“ pojasnjuje dr. Ahčan. V lanskem letu je bilo na primer nekoliko manj kot polovica operacij opravljenih z vsadki. Izbira rekonstrukcije je tako posledica razmer, najboljšega predloga in nazadnje tudi izbire bolnice. Je pa rekonstrukcija s telesom lastnim tkivom dolgoročno najbolj uspešna in najboljša metoda rekonstruiranja dojk, kljub temu da gre za najbolj kompleksen in najtežji poseg.

Prav tako je od primera do primera odvisno, ali bo rekonstrukcija opravljena pred zaključkom sistemskega zdravljenja raka s kemoterapijo ali obsevanjem ali po njem. “Odločanje glede tega je individualno, prilagojeno vsaki pacientki posebej. Zdravnik pacientki predstavi vse možnosti, bolnica pa se nato sama odloči, katero možnost si želi,“ pravi dr. Ahčan. A dr. Žgajnar še opozarja, da nekaterim bolnicam rekonstrukcijo glede na kombinacijo kasnejšega obsežnega onkološkega zdravljenja, predvsem sistemske kemoterapije in morebitnega obsevanja, včasih priporočajo kasneje. “Rekonstrukcije pa nikoli ne delamo, če bi s tem poslabšali potek zdravljenja. Uspešno zdravljenje je vedno primarnega pomena,“ še zaključuje.

Sicer je estetski in plastični kirurg prof. dr. Uroš Ahčan tudi POPov zdravnik in mu zato lahko dodatno vprašanje zastavite tudi na naši spletni strani. Poleg tega lahko zanj oddate tudi glas in ga tako predlagate za POPovega zdravnika leta.