“Ko sem bila 20 tednov noseča, so mi na rutinskem pregledu povedali, da ima Megan povečane možganske prekate, zaradi česar se njeni možgani niso mogli normalno razvijati,“ razlaga Natalie Bailey. Zaskrbljena bodoča mamica je zato takrat obiskala različne genetike, a ji nihče ni znal povedati, kaj je z Megan narobe. “Vse, kar so mi lahko povedali, je bilo, da bo najverjetneje imela težave pri učenju.“ Megan se je 15. februarja 2002 nato povsem normalno rodila. Tehtala je 3800 gramov, na prvi pogled pa je bila videti povsem zdrava.

Ko je Megan dopolnila tri mesece, pa je Natalie začela opažati, da z njo le ni vse v redu. “Nikoli mi ni sledila z očmi, zato sem jo začela testirati. S prstom sem ji mahala pred očmi, a se na dražljaje ni odzivala.“ Pri šestih mesecih se Megan ni mogla postaviti na nogice ali se plaziti, nevrolog pa je potrdil, da ima kortikalno vidno motnjo, kar pomeni, da lahko vidi slike, a jih ne more predelati in razumeti. Diagnosticirali so ji tudi globalni razvojni zaostanek, kar pomeni, da zaostaja v razvoju. Ker je slepa, ne more govoriti in držati svoje teže, so jo zdravniki označili za gluhonemo. Megan sicer ne bi smela spadati v to kategorijo bolnikov, saj sliši, a so jo med gluhoneme uvrstili, ker je slepa in ima težave s čutili.

Meganin oče Lee je zaposlen kot vojaški pilot. “Ko je odšel na misijo, sem se z otrokoma preselila k njegovim staršev. Potem, ko se je vrnil domov, je bil izjemno šokiran, saj Megan ni pravzaprav nič napredovala,“ pravi Natalie. “Kljub vsemu pa z možem ostajava optimistična.“

Ko so zdravniki preizkušali Meganine oči s svetlobo, so opazili, da je imela vsakič, ko so ji pred oči nastavili lučko, presenečen pogled. “Zdravniki so opazili, da se je vsakič začudila, zato sem se z njo začela igrati z igračkami, ki se svetijo in spuščajo zvok. Pustila sem službo in le še pazila nanjo.“

Tik pred prvim rojstnim dnem je imela Megan 45-minutni napad. “Če se je običajno smejala in sledila mojemu glasu, tega dne od nje ni bilo odziva. Ves dan je sedela v svojem stolčku in se krčevito premikala,“ se spominja Natalie. Položila jo je na tla in se ulegla zraven nje, Lee pa je poklical rešilca. Megan je zdravnik predpisal zdravila proti napadom, število napadov pa se je zatem zmanjšalo. Sedaj že štiri leta ni imela nobenega.

“Ko se je rodil njen mlajši bratec Joshua, ki je zdaj star 4 leta, je bilo zelo težko,“ pravi Natalie. “Ko je jokal Joshua, je jokala tudi ona, ko je kričal, je kričala tudi ona.“ Do takrat se ji je namreč nekoliko izboljšal sluh, poleg tega pa ni bila deležna enake pozornosti kot pred rojstvom bratca.

Ko je bila Megan stara štiri leta, je začela hoditi v šolo za otroke s posebnimi potrebami. Tam je začela obiskovati terapije govora in fizioterapije, sedaj pa se uči tudi znakovnega jezika. Pri vsem tem pa ji izjemno pomaga tudi organizacija, ki pomaga otrokom z motnjami v razvoju. Z njimi Megan izjemno rada odide na počitnice, saj obiskujejo kmetije, plavajo in jahajo konje.

“Megan smo sedaj zgradili senzorično sobico, v kateri smo stene prebarvali s črno barvo in jih prekrili z ultravijoličnimi podobami vesoljskih ladij, sedaj pa se njeno stanje izboljšuje,“ pravi Natalie.

Ko se je jeseni Natalie vrnila v službo, je Megan bila v oskrbi babice Lyn. Ta je njene ročice začela premikati in si jih ovijati okoli vratu, Megan pa je čudežno začela dvigovati roke. “Letos pa me je prvič objela in v tisem trenutku so me preplavila izjemno močna čustva,“ se spominja danes presrečna mamica. In čeprav Megan ne bo nikoli samostojna in neodvisna, je še vedno srečna in zadovoljna deklica. Vsak dan se nauči nekaj novega, prav tako pa se izboljšujejo tudi njeni gibi. “To, da se je pri osmih letih naučila objemati, nam pove samo eno – da je za Megan edina meja le nebo.“