Lauren se je začela zdraviti leta 2013. Od takrat je prva fotografija. Zdravila se je malo v bolnišnici, malo doma. V bolnišnici so jo že hranili po cevkah. Ko je prišla domov, pa se je začela prenajedati. "Motnja hranjenja je duševna bolezen, ki ima tudi fizične posledice," pripoveduje. "In veliko ljudi se boji poiskati pomoč, ker mislijo, da morajo biti najprej okostnjaki. Toda to je nevarna bolezen, veliko preden postaneš okostnjak."

Naenkrat nihče ni več videl problema

Lauren bi najprej stradala, nato pa bi se naenkrat začela prenajedati. "In naenkrat bi se spet redila, čeprav je bilo to ravno tako nezdravo kot takrat, ko sem težo izgubljala. A nisem bila videti zelo suha in ljudje okoli mene so se zaradi tega vidno sprostili." Naenkrat niso več videli problema. "Jaz pa sem pridobila 18 kilogramov in tudi to me je skoraj ubilo. Nadzor nad sabo me je vedno izpolnjeval. Vlival mi je energijo, ko mi je hrana ni. Ko sem ugotovila, da ne morem v nedogled stradati, pa me je ravno ta izguba nadzora najbolj prestrašila. Zdravila sem se tudi zaradi anksioznosti in depresije in zaradi tega sem bila samo še bolj depresivna. Takrat bi se počutila kot neuspeli anoreksik. Počutila bi se samo še bolj osramočeno in nerazumljeno. Motnja hranjenja me je res skoraj ubila, četudi nisem bila videti kot okostnjak in rada bi pomagala, da ljudje ne bi prišli tako daleč, preden dobijo pomoč."

Ne želi izdati, koliko je njena teža točno nihala ravno zato, ker ima občutek, da vsakdo želi samo šokirati s svojo številko, kot bi bilo samo to povezano s trpljenjem. "Ampak tudi ko bi se prenajedala, bi potem preživela ure in ure nad straniščem. Dlesni so mi krvavele, požiralnik me je pekel, kalija mi je začelo nevarno primanjkovati. Toda nisem bila videti, kot da imam motnjo hranjenja." In naenkrat nihče več ni mislil, da potrebuje pomoč. Vsaj ne nujno. "Pa sem jo potrebovala. Tudi ko ni bilo videti, da imam motnjo hranjenja, sem trpela in se nisem znala normalno hraniti. Tudi če sem se prisilila in se smehljala. Z natreniranim smehljajem bi dejala, da sem že jedla ali da se ne počutim dobro. Žrtev v meni pa je kričala, naj mi vendar nekdo pomaga. A je nihče ni slišal."

Na poti okrevanja

"Vesela sem, da lahko rečem, da sem na zadnji fotografiji na poti okrevanja." Ni videti močno drugače kot leta 2013 in 2015. "Na fotografiji na sredini sem celo videti kot veliko bolj vesela in zdrava najstnica. Pa nisem bila. Takrat sem bila globoko v krempljih bulimije. Telo sem mučila in ga kaznovala in ga poškodovala." Kdor ne najde pravega ravnotežja pri hranjenju, potrebuje torej pomoč, je njeno sporočilo. Ne glede na to, kako je videti ali koliko tehta.