Danes je Kristina zdrava že šest let in predsednica društva Limfom&Levkemija in kot pravi, ji je izkušnja z boleznijo odprla drugačno življenje. ''Mislim, da je zelo pomembno, da imamo bolniki, nekdanji in zdajšnji, možnost, da se srečujemo na takšnih dogodkih in da si na ta način pomagamo lažje prenašati to breme bolezni in strahu ter vsega, kar to s sabo prinese,'' še dodaja.

Kristina je zbolela konec leta 2004, ko je bila stara 33 let. Tako kot vsakega bolnika s tako boleznijo je tudi njo limfom šokiral. ''Bila sem mlada, mislila sem, da mladi ne zbolevajo za takimi boleznimi, v trenutku se mi je svet sesul, obrnil na glavo. Bila sem popolnoma šokirana, tako jaz kakor tudi moj mož, družina, vsi prijatelji, sodelavci in znanci. Vendar smo ta šok skupaj, tudi drugi so mi pomagali, prebrodili.'' Kljub njenemu optimizmu, je sledilo zanje izjemno naporno obdobje diagnostike. ''Gre za obdobje, ko čakaš na neke vrste obsodbo in je eno najtežjih obdobij v življenju. Prežemajo te najrazličnejši občutki, strah te je smrti, nato si pogumen, potem te je spet strah. Preiskave si sledijo druga za drugo, vse se odvija hitro, zato se tega obdobja niti ne spominjam najbolje, saj sem bila v popolnem transu.'' Kot pravi, je bila takrat zelo žalostna. Želela si je živeti, z možem sta ravno načrtovala svojega prvega otroka, nato pa jo je presenetila bolezen, ki lahko pomeni celo smrt. ''Spraševala sem se o pravičnosti življenja in strah me je bilo, kaj mi bo prinesla prihodnost – ali bom živela ali ne in kaj bo.''

Ko je vedela, kaj ji je, je bilo veliko lažje

To čustveno obdobje pa je trajalo, vse dokler ni izvedela končne diagnoze in se je začelo zdravljenje. ''Takrat se je vse v meni spremenilo. Dobila sem pogum in voljo, verjetno tudi zato, ker so bile končno vse stvari jasne. Vedela sem, da obstaja možnost zdravljenja in verjetnost, da preživim. Takrat sem se pogumno zagnala v zdravljenje. Tudi prihodnosti se nisem več bala, skratka vse je bilo drugače.''

Simptomi bolezni so se ji najprej začeli kazati v obliki suhega dražečega kašlja, ki ga ni spremljal noben prehlad. Obiskala je splošno zdravnico, ki pa je bila na njeno srečo zelo pozorna. ''Imela sem veliko srečo, da me je takoj poslala na pregled krvi in na podlagi izvidov na različne diagnostične preiskave in k pulmologinji. Ta mi je naredila rentgen pljuč in doživela velik šok. Videla je veliko belo liso med pljučnima kriloma, za katero se je izkazalo, da je tumor, velik 11 x 8 centimetrov. In to je bil ta moj limfom. Zatem, od postavitve suma naprej, so si sledile preiskave z nadzvočno hitrostjo. V treh tednih sem imela že končno diagnozo in začela sem s kemoterapijo.''

Kemoterapija je bila pozitivna izkušnja

Pred prvo kemoterapijo so Kristino obhajali posebni občutki. ''Pričakovala sem jo z največjim veseljem in skrbno sem si pripravila vse stvari za v bolnico. Vedela sem, da če bom odšla na tak način, da se bom veselila zdravljenja in kemoterapije, bo vsaka terapija nov korak k življenju. Bila sem tako pogumna, da sem terapijo prejemala kar na hodniku. Pri meni so bili obiski, tudi ležala nisem in vse se je odvijalo izjemno prijetno.'' Njen prvi spomin na kemoterapijo je bil tako zelo dober, kar ji je tudi dalo poguma za nadaljnje zdravljenje. ''Po prvi kemoterapiji sem se tudi tako dobro počutila, da me je bilo strah, ali kemoterapija sploh deluje. Vedela sem namreč, da sem prejemala izjemno agresivno kemoterapijo, meni pa ni bilo nič slabo. Potem sem komaj čakala, da mi začnejo izpadati lasje, da bom vsaj videla, če kemoterapija zares deluje. In ko so mi začeli po štirih tednih zares izpadati, sem bila zares zelo vesela in si rekla, da tako pač je, če hočem živeti. Tako sem tudi to, da sem bila brez las, veliko lažje prenesla.''

Od februarja 2005 pa do konca maja je prejela šest ciklusov kemoterapije. Po zadnji, šesti kemoterapiji je imela kontrolni pregled, na katerem je izvedela, da je vse v redu, nato pa jo je čakalo še 18 obsevanj. ''Nekaj dni po zadnjih obsevanjih sem opravila še kontrolni CT pljuč in čakala na izvid, da bom izvedela, ali sem zdrava. Na moje veliko veselje sem 15. septembra izvedela, da sem zdrava in to je bil takrat dan mojih sanj, dan ko sem se še enkrat rodila in od takrat praznujem dva rojstna dneva.''

''Zdravljenje sem zelo dobro prenašala, ker sem v njem videla svojo rešitev in možnost za nadaljnje življenje,'' pravi. ''Zato sem odšla na vsako kemoterapijo z veseljem, čeprav včasih ni bilo  najlažje. Sem pa se zavedala, da je do cilja treba po tej poti. Mogoče sem včasih po kemoterapijah celo premalo počivala, ker sem hotela sebi in drugim dokazati, da zmorem, kako sem močna in da je zdravljenje res učinkovito.'' Po kemoterapijah je namreč hodila na Rožnik, telovadila na trim stezi in pazila na prehrano, kar se je naposled izkazalo za pozitivno. ''Med zdravljenjem mi je bil v veliko pomoč pozitiven odnos do življenja. Poiskala sem si tudi pomoč psihologinje na Onkološkem inštitutu, kar toplo priporočam vsem bolnikom, ki so v procesu zdravljenja. Tudi tistim, ki mislijo, da je z njimi vse v redu in da vse zmorejo sami, da jim ni hudo in da znajo premagati tudi strah. Meni je psihologinja zelo veliko pomagala. veliko sva se pogovarjali, naučila me je, kako na drugačen način pogledati na probleme, sprejemati strah, poleg tega pa sem se vključila tudi v skupino, katero je vodila in kjer smo se naučili sprostitvenih tehnik – kako čakati na izvide, kako samega sebe sprostiti in kako odmisliti skrbi.''

Pomemben del njenega zdravljenja pa so predstavljali tudi vsi njeni domači, predvsem družina in prijatelji ter tudi kužek, ki ji je krajšal čas, v največjo podporo pa ji je bil mož, ki je bil z njo na vseh pregledih, jo spremljal na vseh terapijah in ji pomagal nositi breme strahu. ''Hkrati pa se je z mano veselil vseh mojih izvidov in me je znal vedno pomiriti,'' še dodaja.

Za bolezen je hvaležna

Sama pravi, da ji je rak prevrednotil življenje in je zato za to izkušnjo hvaležna. ''Prinesel mi je zelo veliko lepih stvari in me spremenil. Ne ženem se več za stvarmi, ki niso pomembne. Sedaj sem na prvem mestu jaz in moje zdravje. Menim tudi, da je pri takšni bolezni zelo pomembno, da človek ne izgubi upanja. Pomembno pa je tudi, da imamo v teh trenutkih ob sebi pozitivne ljudi, da si izbiramo ljudi, v družbi katerih se dobro počutimo in ne take, ki nas neprestano o nečem poučujejo.''

Kristina je bila o svoji težki izkušnji pripravljena glasno spregovoriti. Da ima to pozitivni učinek na zdravljenje, nam je zaupal tudi specialist klinične psihologije Dušan Enova, univ. dipl. psih., idejni vodja srečanj odprte skupine odraslih bolnikov, svojcev, prijateljev in simpatizerjev z naslovom 'Pomoč z umetnostjo za lažje spoprijemanje z boleznijo'. Srečanja bodo potekala enkrat mesečno, na UKCL v predavalnici 3, z začetkom ob 16. uri. Februarja in marca bo srečanje potekalo drugi ponedeljek v mesecu, v naslednjih mesecih pa tretji ponedeljek v mesecu, z izjemno julija in avgusta, ko srečanj ne bo.

Kakšen je namen srečanj?

Namen srečanj je zvišati kakovost  življenja med bivanjem v bolnišnici, ki je že sama po sebi nizka in to na drugačen način, z umetnostjo in z vsemi različnimi metodami. V tem, ko smo bolni, vsi potrebujemo, da v neki negativni stvari, kot je bolezen, vidimo pozitivno stvar. V bolezni je lahko pozitivno to, da se družina zbliža, da se zbližamo s prijatelji in temu druženju vedno sledi pripoved. Povemo, kako doživljamo bolezen, se odpremo, da nismo sami zaprti v krog misli in s tem, da sami pripovedujemo ali zgolj poslušamo, dobimo neko inspiracijo, zato da prepoznamo, da čim obstaja zdravljenje, obstaja tudi možnost za ozdravitev, ali pa se sprijaznimo z drugačnim načinom življenja, ki pa je včasih viden navzven ali pa ne. Dobro je se ne skrivati in skrivati svojih čustev. Kot psiholog sem v sistemu službe, ki gasi požar. Ko zaznajo zdravniki, sestre, svojci, da je nekaj narobe, takrat nas pokličejo. Srečanja so tako eden od načinov, kako zaznati problem, ki še ni izražen in ga začeti reševati – s pomočjo umetnosti. Menim, da moramo vedno biti ob bolniku, ga podpirati. Vsak človek, tudi če vemo, da je na terminalni, končni poti, mu je potrebno dajati spodbudo in mu dvigovati kvaliteto življenja, ne pa da ves čas razmišlja o tem, kako je težko z njim. Največkrat se naredi lahko že to, da se mu zagotovi, da ve, da ga ne bo bolelo in da so svojci preskrbljeni.

Kako bodo potekala srečanja?

V okviru teh srečanj se bomo skupaj z internimi bolniki pogovarjali in poskušali postaviti skeče, ki bodo humorno obarvani in jim bodo vlivali voljo do vztrajanja in pogum. Vse te stvari, glasbena terapija, likovno, plesno in dramsko izražanje, so na otroških oddelkih in na psihiatrijičnih kinikah, tudi za odrasle, standardne, a prevečkrat mislimo, da bolniki s telesnimi boleznimi tega ne potrebujejo. To mišljenje je napačno, saj nam umetnost daje dodatno moč, nas razveseli in navda z optimizmom. Bolniki, ki se srečanj zaradi omejitev ne bodo mogli fizično udeležiti, jih bodo lahko spremljali iz svojih sob, v prihodnosti pa se bomo potrudili omogočiti, da bodo ti pacienti lahko s pomočjo interaktivne tehnologije na srečanjih tudi sodelovali, spraševali in kaj povedali.

Zakaj z umetnostjo?

Umetnost nam lahko ponudi svetel žarek v temačni sobi. Je eden od načinov izražanja človeškega in ima to prednost, da lahko naredi več korakov, preden besede sploh lahko spregovorijo. Besede so seveda najboljše izrazno sredstvo, ko je treba povedati nekaj, kar so informacije v zvezi s postopki zdravljenja, da pa pride motivacija za začetek različnih postopkov zdravljenja, so dobrodošli tudi drugačni načini. Tisti pa, ki svojih občutkov in tegob ne zmorejo izraziti, lahko na srečanjih seveda zgolj poslušajo.

O svojih težavah je torej dobro spregovoriti, deliti mnenja, poslušati druge. Pa naj bo to z besednim izražanjem ali umetnostjo. Zapomnite si, da kjer je zdravljenje, obstaja tudi pot do ozdravitve, zato nikoli ne obupajte in pogumno stopajte naprej!