“Po vsem, kar sem preživela, moj videz ni bil več pomemben,” pravi Valerie Campbell, mati slavne manekenke Naomi. “Ko nekaj časa nihaš med življenjem in smrtjo, se prioritete spremenijo. Pomembno postane le eno – da si živ, četudi samo z eno roko, enim očesom ali eno dojko.”

61-letna Angležinja je premagala raka dojke, s katerim so se bili zdravniki prisiljeni spopasti tako, da so ji to odstranili. Po takšnem posegu je vsem ženskam na voljo rekonstruktivna kirurgija, ki pri okrevanju pomaga tudi psihično, saj povrne postavo, ki jo družba vidi kot normalno. Toda kot pri vsaki operaciji obstaja tudi pri rekonstrukciji dojke tveganje, da se pojavijo zapleti. “Vendar se, da te možnosti ne izkoristim, nisem odločila zaradi tega,” razloži Valerie, ki je s svojo odločitvijo osupnila celo hčer. “Enostavno sem čutila, da tega ne potrebujem. Da ni vredno tveganja in ponovnega trpljenja ob obiskovanju bolnišnic. Lahko živim brez ene dojke. To ni spremenilo moje osebnosti, ni vplivalo na mojo samopodobo. Ko se pogledam v ogledalo, mi je bolj pomembno, da imam obe nogi. Še vedno nosim majice, ki razkrivajo dekolte, na plaži se brezskrbno preoblečem v kopalke.”

Valerie tako živi že osem let in ni svoje odločitve obžalovala niti enkrat. “Čeprav me hči še vedno kdaj vpraša, zakaj se nisem odločila za rekonstrukcijo. Mislim, da se boji, da sem ostala sama zaradi tega, vendar to ne bi moglo biti dlje od resnice. Če mene ne moti, kako so videti moje dojke, zakaj bi moškega. Če bom srečala nekoga, ki bo zame ravno pravi, ga to ne bo odvrnilo.” Dodaja, da se je, odkar je prebolela raka, spremenila. “Cenim malenkosti, ki jih prej nisem niti opazila. Zdi se mi, kot bi prej vse videla črno-belo, naenkrat pa so se pokazale barve. Našla sem samo sebe, zato bi rada drugim ženskam povedala, da je to mogoče. Tudi brez ene dojke.”

Kako operacija rekonstrukcije dojk poteka pri nas, pa nam je v intervjuju razložil predstojnik Kliničnega oddelka za rekonstrukcijsko kirurgijo v Ljubljani, prof. dr. Uroš Ahčan.