Za danes 27-letno Gemmo Wood se je kalvarija začela marca 2014. Takrat jo je začel mučiti zobobol. Obiskala je zobozdravnika, ki pa ni našel vzroka. Menil je, da gre za kakšno okužbo ali poškodbo, a ju ni nikjer našel. Odstranil ji je modrostne zobe, a bolečina ni pojenjala. Avgusta se je Angležinja celo poročila. Kljub temu da je utrujena zaradi bolečine že ob enajstih zvečer zapustila lastno zabavo.

Potem pa se je na njenem licu pojavila bulica. V bolnišnici so opravili biopsijo. In mesec dni kasneje je dobila rezultate. Redek rak na ličnicah. Pravzaprav nevroendokrini tumor, ki naj bi prizadel njen nevroendokrini sistem. To je sistem celic, ki tvorijo hormone in živčne prenašalce. Samo 25 let je imela, ko se je morala soočiti s to novico. Ter dva otroka. Začela je s kemoterapijo. 

"Zelo težko je bilo skrbeti za otroke in zraven razmišljati, da jih boš morda kmalu pustil brez mame. Sin je imel že terapije s psihologom, hči pa je premajhna, da bi razumela, kaj se dogaja. Praktično me pozna samo plešasto in bolno," pripoveduje. Sin ima sicer sedem let, hči pa dve. Po štirih mesecih je potem januarja 2015 le končala s kemoterapijo in spet so ji začeli rasti lasje. Bila je presrečna zaradi upanja, da bo njena družina spet lahko zaživela normalno.

Toda ko se spet ni počutila najbolje in so zdravniki spet naredili preiskave, so ugotovili, da je bila diagnoza napačna. Ker sta oba raka redka in ju je težko prepoznati. V resnici se je Gemma ves čas spopadala z agresivnim sarkomom, rakom mehkih tkiv, ki se je v tem času razširil na pljuča. Zaradi tega je sedaj zelo težko ozdravljiv. Ves ta čas bi mlada mamica potrebovala drugačno kemoterapijo. Zato zdaj ne ve več, ali ji bodo še lahko pomagali. Jo čaka kratko ali dolgo življenje?

Ker je verjela, da je na poti okrevanja, je bila precej šokirana. "Ravno so mi začeli spet rasti lasje, s tem pa tudi moja samozavest. Dobila sem službo in počutila sem se zadovoljna z življenjem. Potem so mi povedali, da so mi diagnozirali napačnega raka in da bom mogla še enkrat čez drugačno kemoterapijo. Počilo mi je srce. Spet sem bila na začetku. Počutila sem se, kot da se borim že drugič."

A odločila se je, da se z boleznijo spopade optimistično. Začela je zbirati denar za zabavo, ki jo bo maja organizirala za vse bližnje. Pomenovala jo je: Pozabi na raka. Ne ve, koliko časa še ima, pravi, a rada bi ga izkoristila, da z otroki in možem in najbližjimi doživi še čim več lepega. In tako sploh za otroke ustvari čim več spominov.