Opogumila pa se je nekdanja urednica avstralske revije Vogue Kristie Clements, ki v svoji knjigi The Vogue Factor razkriva temne skrivnosti modne industrije. ’’Vsekakor sem videla najgrši del motenj hranjenja v modni industriji in sredstva, ki jih nekatere uporabljajo, da pridejo do svojega cilja, so izjemno nezdrava,’’ je povedala za abc news Kristie Clements. V svoji knjigi razkriva, da nekatere manekenke stradajo po več dni in da svojo lakoto krotijo tako, da jedo papirnate robčke. Ena izmed njih pa je celo pol leta hrano nadomeščala z intravenozno infuzijo v bolnišnici, da bi nadzorovala svojo telesno težo.

’’Nekoliko sem presenečena, da je o tem spregovorila urednica Voguea, saj so to navadno stvari, za katere vemo, a o njih ne govorimo,’’ je povedala lastnica modne agencije Cynthia Bailey, nekdanja urednica prestižne modne revije pa pojasnjuje, da se ni počutila dobro, da je del takšnega sveta. ’’Hči ali član družine, ki je šel skozi izkušnjo motenj hranjenja, natanko ve, kakšne posledice ima in kako grozljiva je lahko ta bolezen, in počutila sem se zelo slabo, da se sem del tega,’’ je pojasnila.

Clementsovo so lanskega maja odpustili iz njenega delovnega mesta, a vztraja, da knjiga ni postala kot del del maščevanja, a preprosto kot posledica 25-letnega dela na reviji Vogue. ’’Gre za odkritost in odkritost ni zagrenjenost,’’ pojasnjuje.

Motnje hranjenja

Obstaja več oblik motenj hranjenja, med njimi so najpogostejše anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje. Ljudje s tovrstnimi težavami bi morali poiskati strokovno pomoč, a žal je to ponavadi zadnje, na kar pomislijo. Pravzaprav težave mnogokrat spretno skrivajo pred sorodniki in prijatelji, ki to, da je z njihovim bližnjim nekaj narobe, pogosto opazijo šele tedaj, ko bolestno shirajo ali se nenadzorovano zredijo, ko jim začne teža drastično nihati ali pa ko se začnejo v situacijah, ki zadevajo hrano, nenavadno vesti. Tako so pogosto prav starši, partnerji, tesni prijatelji tisti, ki posameznika z motnjami hranjenja prepričajo ali celo prisilijo v zdravljenje. To je predvsem psihoterapevtsko, čeprav lahko pomagajo simptome omiliti tudi nekatera zdravila. Več o tem nam je povedala sociologinja, ki svetuje in nudi pomoč osebam z motnjami hranjenja, mag. Dragica Marta Sternad.

Kako lahko prepoznamo tiste prve, najbolj skrite in neočitne znake, ki kažejo na morebitne motnje hranjenja?

Prvi znaki za alarm so zagotovo nenehno ukvarjanje s težo, postavo, hrano, jouli in dietami, pretirano in negativno posvečanje pozornosti zunanjemu videzu, pretiran in strog režim telesne vadbe, izogibanje hrani in dogodkom, povezanim s hrano. Za ljudi z motnjami hranjenja je značilno tudi, da postaneta hrana in prehranjevanje pomembnejša od vsega drugega. Pri njih se pojavlja želja, da bi jedli sami, nenormalen strah, da se bodo zredili, hudo samoobtoževanje in zaskrbljenost, če pojedo kaj "prepovedanega".

Kako pristopiti k osebi, ki ima težave s hrano?

V prvi vrsti naj si poiščejo ustrezno literaturo ali obiščejo strokovnjaka in se poučijo o motnjah hranjenja. Več kot bodo o njih vedeli, lažje bo pomagati. Poskusijo naj se pogovoriti s prizadetimi tudi o drugih stvareh in ne le o teži, hrani, telovadbi. Izogibajo naj se komentarjem o tem, kakšna je bolna oseba videti. Če rečejo anoreksični osebi, da je shujšala, bo to vzela kot kompliment, če rečete, da se je zredila, pa kot kritiko. Nikoli takšne osebe, ki ima težave, ne silite s hrano. Izogibajte se čustvenemu izsiljevanju. Predvsem pa naj bodo vsi, ki so v stiku z obolelo osebo, v oporo, ponudijo naj ji toplino in sprejemanje. Če mislite, da je oseba zbolela, se poskusite o tem z njo pogovoriti, pojdite k zdravniku oziroma strokovnjaku za motnje hranjenja.

Kako konkretno pa lahko osebi, ki ima motnje hranjenja, svojci pomagajo, da bo enkrat za vselej premagala težave? Kakšne ukrepe svetujete?

Vsekakor gre v prvi vrsti za prvi korak, torej zbrati dovolj poguma tako na eni kot na drugi strani, da o stiski spregovorite. Če sami niste dovolj spretni ali ozaveščeni, je nujno, da skupaj poiščete strokovno pomoč ali osebi svetujete, da jo poišče sama, da bo tako skupaj s terapevtom ali svetovalcem poiskala vzroke za nastalo zasvojenost. Če smatrate, da gre za ogroženost ali že načeto zdravstveno stanje, pa je nujna tudi medicinska pomoč.

Kdaj pa je čas, da takšnemu posamezniku poiščemo strokovno pomoč, in kako strokovnjaki pomagate nekomu, ki ima tovrstne težave?

Potrebna sta pogum za okrevanje in pa priznanje, da sam ali sama ne zmore premagati nastale stiske, da potrebuje zunanjo in strokovno pomoč in da je seveda oseba ujeta v začaran krog, iz katerega ne vidi izhoda in je njegovo zdravje resno ogroženo.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na