Reševalci so prvi na kraju nesreče, kar pomeni, da imajo včasih opravka z najhujšimi oblikami poškodb. Videno lahko nemalokrat povzroči stres, duševne stiske in težave, ki pa jih skušajo tako ali drugače preboleti, omiliti in odpraviti. Verjetno se marsikdo izmed nas sprašuje, kaj botruje temu, da se nekdo odloči za poklic reševalca. "Moraš biti človek, ki je pripravljen pomagati sočloveku, moraš se zavedati, da potrebuješ znanje in izkušnje, včasih pa moraš biti pripravljen tudi hitro ukrepati in sprejemati pravilne odločitve v kratkem času,“ na vprašanje odgovarja reševalec Damjan Remškar, ki dodaja, da strah pred tem, da bi šlo kaj narobe, premagujejo z znanjem. "Malo moraš biti tudi empatičen, ni pa prisotne empatije v tej meri, da bi bil na človeka navezan, ker bi to otežilo delo. Do sočloveka moraš pristopit z nekim spoštovanjem, ampak ga kljub temu ne poznaš, zato je dostop lažji."

Uroš Gerič: "Na intervenciji si prvi in prvi pomagaš!“

Uroš Gerič je eden od reševalcev motoristov, ki se na intervencije odpravljajo od meseca maja pa do meseca novembra, v zimskem času pa motorji počivajo. To sezono je delovalo pet reševalcev motoristov, zdaj pa se jim bosta pridružila še dva kolega, kar bo delo tudi malce olajšalo. "Prednost je ta, da smo na motorju hitrejši, ožji in lažje se prebijemo skozi prometne konice. To skrajša odzivni čas,“ pove gospod Gerič, ki je velikokrat na kraju nesreče celo pred kolegi v reševalnem vozilu, ki se aktivira istočasno. "Motor naj bi izvozil samo na prometne nesreče ali internistična stanja, pri katerih je pomemben čas. Motor ima praktično vso opremo kot avtomobil, le v manjši obliki. Ima defibrilator, opremo za sproščanje dihalnih poti, obvezilen material ... poanta je, da si na intervenciji prvi in prvi pomagaš,“ pove gospod Gerič.

Pri duševnih stiskah lahko poiščejo psihološko pomoč

"V kliničnem centru je organizirana psihološka pomoč, ki jo nudi klinična psihologinja, tako da je ta težava zdaj tudi sistemsko rešena. V primeru, da bi kdo potreboval pomoč, mu je ta nudena. To se je začelo po veliki nesreči na Golovcu, kjer je bilo sedem smrtnih žrtev. Po intervencijah, v katerih je bil, recimo, vpleten otrok, se za to obliko pomoči odloči marsikateri delavec, zato da ne bi bile kakšne posledice. Če bi pred 15 leti v kolektivu, kjer so bili sami moški, nekomu omenil, da potrebuješ psihologa, bi to izpadlo malce drugače kot danes. Danes se tudi kdo odloči za to,“ nam pove gospod Remškar.

Pripravljeni tudi na minule poplave

V tako izrednem stanju, kot je Slovenijo prizadelo v preteklih dneh, morajo biti poleg gasilcev v polni pripravi tudi reševalci. "Tako kot leta 2010 smo bili v navezi z gasilsko brigado Ljubljana, s katero zelo dobro sodelujemo. Skupaj bi hodili na intervencije in če bi bilo treba, bi nas oni tudi dostavili do kraja intervencije, recimo s čolnom ali gasilskim tovornjakom, ki je nekoliko višji in lažje zapelje v poplavo,“ še pove reševalec Remškar.

Te dni je Reševalna postaja UKC zabeležila tudi 90. obletnico svojega poklicnega delovanja. Po besedah vodje Reševalne postaje Andreja Finka je bila to doba polna razvoja, vzponov in padcev, izpolnjenih želja ter raznih izzivov. Začetki delovanja segajo celo v leto 1870, vendar leto 1922, odkar so začeli poklicno delovati, označujejo za začetek štetja obletnic. Sprva so delovali skupaj z gasilci, leta 1947 pa so se ločili in postali samostojna organizacija, ki je leta 1968 postala del kliničnih bolnišnic in je vse od takrat del Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. V enoti so 103 zaposleni in za njih ni nikoli počitka. Na razpolago imajo 24 vozil (19 reševalnih vozil, 2 reševalna motorja, 2 sanitetni vozili in 1 servisno vozilo) in prostor v malce neustreznih razmerah, a pravijo, da so s svojim statusom zadovoljni. Na ogled je bilo postavljeno tudi najstarejše reševalno vozilo v državi, natančneje iz 70. let prejšnjega stoletja, ki so jim ga posodili kolegi iz Velenja.

Neustrezne razmere in kadrovska stiska

Reševalec Remškar nam je pojasnil, da prostori Reševalne postaje niso najbolj primerni. Gre za prostor, ki je nekdanja delavnica za tramvaj, kar dokazujejo tirnice, ki ležijo pod asfaltom v garaži. Po njegovih besedah se prostore vzdržuje toliko, kot je nujno, sredstva pa se večinoma namenjajo stvarem, ki so v stiku z bolnikom (oprema, izobraževanja ...), kar jim po eni strani pomaga razumeti dano situacijo. Poleg tega se srečujejo tudi s kadrovsko stisko, ali kot pojasnjuje gospod Remškar: "Glede na količino dela je reševalcev premalo. Intervencij je vsako leto 10 odstotkov več. Če je vsako leto intervencij več, bi vsako leto potrebovali tudi več ekip, ki bi bile na razpolago. A temu žal ni tako. V Ljubljani, recimo, vsak reševalec opravi približno 1.500 intervencij na leto, na periferiji pa recimo 200. Obstaja razlika v obremenjenosti,“ razloži reševalec, ki pove, da je v Ljubljani huda ura vsak dan. Razlika med dnevom in nočjo je le ta, da je ponoči v službi manj ekip.

V obdobju tridesetih let velik napredek

Spremembe v poklicu, kot so se zgodile v obdobju od 80. let prejšnjega stoletja pa vse do danes, je opisal reševalec veteran Franc Kramar, ki pravi, da so ljudje danes vsekakor bolj ozaveščeni kot pred leti in velikokrat reševalcem olajšajo delo tako, da se jim na poti z vozili umaknejo. Franc, ki je tedaj delal kot voznik avtobusa, je opravil 100-urni tečaj prve pomoči in pridobil status reševalca. Ob njem je potoval bolničar, nato še zdravstveni tehnik. Danes je zdravstveni tehnik voznik, reševalno ekipo pa sestavljajo visoko izobraženi zdravstveniki. "Včasih zdravnika ni bilo na nobeni intervenciji, danes pa je stalnica, da je zdravnik zraven,“ je pojasnil in dodal, da v današnjih časih pacient pride do zdravnika veliko prej, kot je bilo to možno tedaj. K temu seveda pripomorejo tudi sredstva signalizacije (sirena in luči), s katerimi reševalci pridobijo kar tretjino časa.

Kako lahko reševalcem olajšamo delo?

Poleg prometa reševalcem dostop do poškodovane osebe otežijo tudi dejavniki, kot so ozka ulica, nedostopni kraji, zaparkirana cesta in nepopolne informacije. Prav zato je pomembno, da svoje avtomobile vedno parkiramo tako, da lahko v primeru intervencije ne oviramo poti reševalnemu vozilu. Reševalci sicer na intervencijah kršijo cestnoprometne predpise, vendar je to nujno zlo, ki jih spremlja na poti in je neizogibno, da do poškodovanca pridejo čim prej. Pri tem skušajo imeti čim krajši odzivni čas, pri čemer jim lahko pomagamo tako, da jim z vozilom varno omogočimo prosto pot.

Katere informacije podati na številki za nujno medicinsko pomoč?

Reševalcem delo olajšamo tudi, kadar v primeru, da kličemo številko 112 in potrebujemo nujno medicinsko pomoč, podamo sledeče informacije:

– kdo kliče,
– kaj se je zgodilo,
– kje se je zgodilo,
– kdaj se je zgodilo,
– koliko je ponesrečencev,
– kakšne so poškodbe,
– kakšne so okoliščine na kraju nesreče,
– telefonsko številko za primere, kadar reševalci potrebujejo dodatne informacije, napotke, itd.

Ob 90-letnici je Reševalna postaja podala tudi vloge za sponzorstvo, med katerimi jih je nekaj že odobrenih, trenutno pa poteka tudi dobrodelna akcija, s katero zbirajo sredstva za nadgradnjo reševalnega motorja.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na