Končno mi je povedala, da so se v šoli pogovarjali o škodljivosti kajenja, celo šolsko uro so namenili strupom, ki se skrivajo v cigaretah. V eni sami cigareti naj bi bilo najmanj 120 zelo škodljivih strupov, ki vsi skupaj povzročijo gotovo smrt. Ravno tako so jim povedali, da vsaka cigareta za nekaj minut skrajša življenje in da naj si kar izračunam, za koliko let sem si ga zdaj že skrajšala. Najbolj pa jo je skrbelo in prizadelo, da bo tudi ona zaradi mojega kajenja umrla, saj sem takrat še kadila v stanovanju in je torej tudi ona bila pasivna kadilka. Vse to in še več so jim povedali v šoli že v drugem razredu osnovne šole. Takrat me je malo presenetilo, da se tako zgodaj pogovarjajo o škodljivosti kajenja, saj od osemletnika nekako ne pričakuješ, da bo začel resno kaditi. Ampak očitno je bilo predavanje naperjeno proti nam staršem, nesramnim kadilcem. Sicer pa so tudi o spolnosti imeli predavanja že zelo zgodaj. Enkrat v tretjem razredu je prišla mlajša vsa ponosna domov in mi povedala, da zdaj ve, da fantje ne uporabljajo kondomov zato, da jih ne bi zeblo ...? Pa pustimo to, ostanimo pri kajenju.
Hčerko mi je nekako uspelo prepričati, da ne bom umrla že jutri, da tudi ona ne bo umrla in obljubila sem ji, da več ne bom kadila v njeni prisotnosti, pa da bom kadila manj. Nisem ji pa mogla obljubiti, da bom kar nehala.
Za čuda mlajša hči nikoli ni poskušala kaditi, me je pa zato v prvem letniku gimnazije presenetila starejša. Nikdar prej ni kazala želje po pitju kave, nekega dne pa je po kosilu izjavila, da bi si tudi ona privoščila skodelico kave. Seveda, zakaj pa ne. Po dobrem kosilu se res prileže. Najprej sem še pomislila, da se mogoče namerava učiti pozno v noč, ampak otrok si je ob kavi mirno prižgal cigareto in me izzivalno gledal. Prav dobro je vedela, da sem tudi sama začela kaditi dokaj zgodaj. Kaj torej lahko mati kadilka stori v takem trenutku? Prav nič, samo previdno sem jo vprašala, kdaj je začela, ali že dolgo kadi ... in se potihem veselila, da ne inhalira in da se ji kajenje upira. Tole njeno kajenje ob kavi v moji družbi je ponovila še dvakrat, mogoče trikrat in potem kar nehala. Tudi kavo je nehala piti. Po kakšnem tednu sem jo le vprašala, ali bova skupaj popili kavo in kakšno prižgali. Pa me je zavrnila, češ da ne kadi več in da res ne razume bedakov, ki si s kajenjem uničujejo zdravje. Pa še neznosno smrdijo po cigaretnem dimu!
Očitno so osnovnošolska predavanja o škodljivosti kajenja pri mojih dveh dosegla svoj namen, mogoče pa ju je od kajenja odvrnil smrad po cigaretnem dimu, čeprav sem se trudila in zračila stanovanje pozimi in poleti, skratka na srečo ne kadita.
