Odklop z aparatov je zagotovo odločitev, ki je nikoli v življenju ne bi želel sprejemati noben starš. Vendar pa sta starša Richarda Rudda medtem, ko sta gledala svojega 43-letnega sina, kako nebogljen, v komi in paraliziran, leži v postelji, prišla do zaključka, da ga bosta dala odklopiti z aparatov. Spominjala sta se namreč pogovorov s sinom, ko je bil še zdrav in je govoril, da si nikoli ne želi biti ujet v neuporabnem telesu, zato sta se odločila, da ga bosta pustila, da gre.

Šokantno spoznanje

Komaj sta se Ruddova pripravila na ta strašen trenutek in slovo, pa je zdravnik prišel do vznemirljive ugotovitve. Ugotovil je, da njegovi možgani še vedno odlično delujejo. Bil je sposoben mežikati z očmi in tako odgovarjati na preprosta vprašanja. In ko so ga vprašali, če si želi ostati živ, je odgovoril pritrdilno.

“Prepričani smo bili, da si ni želel živeti v stanju, v kakršnem je in s tako hudimi poškodbami,“ pravi njegov 60-letni oče, ki se tudi imenuje Richard. “Vedno je namreč govoril, da bi v takem primeru raje umrl.“ In če so bili Richard in njegovi starši nekoč prepričani, da je izjava o evtanaziji dobra stvar, pa so si sedaj premislili. “Ko si zdrav, je lahko napisati oporoko in željo o tem, kaj si želiš v primeru paralize in kome. Predstavljajte si, da bi si vmes premislili, a tega ne bi mogli nikomur povedati.“ Prav to se je očitno zgodilo tudi z Richardom, ki je najverjetneje slišal, kaj se dogaja okoli njega in kakšno odločitev sta sprejela njegova starša, a ni mogle nikakor povedati, da si želi živeti. “Vesel sem, da je živ in da ni napisal, da si želi v primeru paralize in kome evtanazijo,“ pravi oče Richard. “Če bi to storil, ne bi nikoli vedeli ali je vredno nadaljevati z zdravljenjem in čakanjem ali ne.“

Richard je tako dobil možnost preživetja. Malo lahko komunicira z ostalimi, njegova družina pa si je tudi nekoliko opomogla. “Za starše je grozljivo sprejemati tako pomembne odločitve. Morda ne bo nikoli več isti Richard, kot smo ga poznali, vendar je vseeno najin sin. Lepo ga je videti, vedeti, da je med nami in ga opazovati. Včasih, ko ga prideta obiskat otroka, se celo nasmehne. Občutek je čudežen.“

Usodna je bila postoperativna okužba

Richard je oče dveh otrok, 14-letne Bethan in 18-letne Charlotte, z ženo Christine pa sta se ločila že pred leti. Njegova usoda je bila zapečatena, ko se je med vožnjo z motorjem vanj zaletel osebni avtomobil. Udarec je bil tako močen, da ga je odneslo šest metrov stran od motorja. Utrpel je hude poškodbe hrbtenice in ostal paraplegik. Odpeljali so ga v nevrološko bolnišnico. Čeprav je v začetku lahko govoril in premikal roke, je njegovo telo kasneje prizadela postoperativna okužba, zaradi katere so mu začeli najprej odpovedovati notranji organi, kasneje pa je padel v komo. Bil je v stanju, ki ga imenujemo 'sindrom zaklenjenosti', zaradi katerega je bil praktično ujet v svoje telo. V tem stanju oseba običajno ne more premikati rok in nog, ne more govoriti, težko celo razmišlja, posluša in čuti.

Njegova družina je bila trdno prepričana, da si ne želi zdravljenja, prav vsi, vključno z zdravniki pa so bili presenečeni, ko jim je profesor David Menon povedal, da njegov pacient (Richard) lahko mežika z očmi. Menon je kar tri tedne preživel ob Richardu in se pogovarjal z njim. Le tako se je lahko prepričal, ali res razume pogovor ali ne. “Trikrat sem ga vprašal, če si želi nadaljevati z zdravljenjem ali ne in trikrat mi je odgovoril pritrdilno,“ pravi. “Takrat smo vedeli, kaj si želi, a smo vseeno hoteli še malo počakati, da bi se situacija popolnoma razjasnila.“

Nato pa je Richard začel že prostovoljno premikati oči in samostojno odločati o pomembnih stvareh, kot je zdravljenje. “Richard sedaj lahko že premika glavo za približno tri centimetre v vsako stran, vendar pa bo najverjetneje do smrti priklenjen na ventilator,“ še pravi Menon.

“Primer je dokaz, da odločitev o evtanaziji ne moremo sprejemati, ko smo zdravi. V človeški naravi je, da se ljudje v kriznih situacijah oklepamo življenja in da šele takrat odkrijemo določene stvari, malenkosti, zaradi katerih je vredno živeti. Pa čeprav priklenjeni na posteljo,“ zaključuje dr. Andrew Fergusson.

Sindrom zaklenjenosti

Pacienti s tem sindromom lahko razmišljajo, slišijo in čutijo, vendar pa zaradi poškodbe možganov ne morejo govoriti in se premikati. Pogosto so oči edini del telesa, ki ga lahko premikajo, stanje pa opisujejo kot 'biti živ pokopan'.

To stanje je izjemno redko, do njega pa običajno pride, če je poškodovan spodnji del možganov ali pa možgansko deblo, zgornji del možganov pa je popolnoma nepoškodovan.

Stanje je velikokrat usodno. Študije kažejo, da v roku štirih mesecev umre skoraj 90 odstotkov pacientov s sindromom zaklenjenosti. Premikanje oči in mežikanje pa je mogoče, ker živčeve, ki povezuje možgane in očesne mišice ni poškodovano.