S straniščne školjke ni vstala dve leti in pol

Leong Mee Yan iz Singapurja je dve leti in pol jedla in spala na stranišču, iz tistega prostora pa je ni mogel spraviti nihče, niti mož, ki jo je vsak dan prepričeval, naj vstane s školjke. 58-letnica je ves čas trdila, da čuti nekakšno silo, ki jo potiska navzdol in ji ne dovoli, da bi vstala.

Vseh 902 dni, kolikor jih je preživela na stranišču, je bila Leong gola. “Nisem razumela, kaj se dogaja. Imela sem občutek, da me nekaj tišči dol in mi ne dovoljuje, da bi vstala in zapustila stranišče,“ pravi. Čeprav je mož Ong Kia Ann nikakor ni mogel prepričati, da bi se premaknila s stranišča, pa mu jo je uspelo pripraviti do tega, da se je nekajkrat oprhala – a le 18-krat. “Pa še takrat sem ji moral prinesti stol, jo prenesti nanj, počakati, da se je oprhala in jo nato zopet posaditi na školjko,“ dodaja.

Ves ta čas se Leong tudi ni hotela z nikomer pogovarjati, razen z možem. Spregovorila ni niti s svojim 27-letnim sinom Ong Jiing Yihom. Ni želela, da bi kdo izvedel za njeno stanje, razburila pa se je vsakič, ko je moža slišala, kako se po telefonu pogovarja o njej. 13. septembra lansko leto pa je imel Ong vsega dovolj. Poklical je policijo in rešilca, Leong pa so odpeljali v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostala 18 dni. “Morali so priti v stanovanje in jo močno držati, ker se je upirala. Zatem so jo ovili v brisačo, posadili na invalidski voziček in odpeljali,“ se spominja Ong. “Zdravniki so mi nato povedali, da so njeno nenavadno obnašanje povzročile halucinacije.“ Spominja se tudi, da so se Leongini daljši obiski stranišča in halucinacije začeli že leta 1991, ko jo je ena od sester prosila za denar. “Takrat smo jo vozili k različnim strokovnjakom na preglede. Predpisovali so ji najrazličnejša zdravila, a ji nobeno ni pomagalo.“

In zakaj je Ong čakal tako dolgo, da je poiskal strokovno pomoč za svojo ženo? “Vsakič, ko sem jo hotel spraviti iz stranišča, se je upirala. Govorila mi je, da jo je na školjko privezala neka višja sila in me rotila, naj nikogar ne pokličem in jo pustim tam, kjer je,“ pojasnjuje. “Najhuje je bilo to, da ji nisem imel kaj povedati, hkrati pa sem moral biti ves čas okoli nje, saj jo je nekdo moral negovati,“ še pravi. “Sčasoma je njeno obnašanje postalo neznosno. Čeprav sem večkrat pomislil na to, da bi jo zapustil, tega nisem mogel storiti. Konec koncev je le moja žena.“

Medtem ko je Leong sedela na stranišču, je živela bolj ali manj od kosmičev, kruha in piškotov, ki ji jih je na stranišče dostavljal skrbeči mož, njen edini negovalec. Spala je sede, in sicer tako, da se je s telesom nagnila čez svoje noge, ko ji je bilo dolgčas, pa ji je prižgal televizijo, ki jo je postavil pred stranišče, ali radio, to pa je bila tudi edina oblika njene komunikacije z zunanjim svetom.

Ker se toliko časa ni nič gibala, so njene roke in noge sedaj prešibke, da bi lahko naenkrat naredila več kot nekaj korakov. Bolečine pa ji povzročajo tudi iztegnjene okončine, zato ne more ležati. Tako večino dni preživi v gugalniku sredi dnevne sobe, na katerem tudi spi. Roke in noge ima prekrite z modricami, boli jo hrbtenica, veliko pa je tudi shujšala. Če je včasih tehtala med 50 in 60 kilogramov, jih ima sedaj samo še 30. Na stranišču preživlja 'le' še po dve uri na dan, kar je zanjo sicer velik napredek, za povprečnega zdravega človeka pa še vedno izjemno dolga doba. Ong je hvaležen zdravnikom za vsak napredek, ki ga vidi pri svoji ženi, čeprav je ta morda le posledica osmih tablet, ki jih Leong zaužije vsak dan. Upa pa tudi, da ji bo psihoterapija, ki jo čaka, pomagala in da bo nekega dne ponovno lahko začela uporabljati roke in noge.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na