Theresa Borawski še sama komaj verjame, da ji je uspelo, da ima 125 kilogramov manj ter ji končno ni več treba živeti v invalidskem vozičku. “Končno tudi sama živim, ne le opazujem druge. Končno tudi sama komaj čakam, kaj mi bo prinesla prihodnost.“ 49-letnica, ki je imela zaradi čezmerne teže že zelo hude težave z zdravjem, doda, da se ji zdi, kot da bi dobila novo priložnost za življenje.

“Nisem se pridružila nobeni skupini za hujšanje, jemala nisem nobenega pripravka,“ poudari. Začela je z bolj zdravim prehranjevanjem, s spremljanjem energijskega vnosa, s tremi zdravimi obroki na dan. Ne spomni se, kaj jo je natančno spodbudilo, da je tako spremenila svoje življenje. Nekega jutra se je preprosto zbudila in se odločila, da ne bo več živela kot invalid. Tisti dan nato ni popila treh litrov sladkane gazirane pijače, s katero si je običajno gasila žejo. Začela je piti navadno vodo. Nadaljevala je z odrekanjem sladkorju, ki se ga je odvadila, kot bi bil droga. Kot odvisnik je nenadoma povsem prenehala z vnosom sladkarij ter nato trpela, dokler se telo ni navadilo. “Že dolgo nisem pojedla nobene sladkarije, niti sladoleda,“ pravi. “Si pa vsak drugi mesec privoščim kos dobre pice.“

Najtežje ji je med prazniki, saj so se v družini vajeni usesti za izdatno obloženo mizo. Da je nič več ne bi premamilo, doma še vedno hrani svoj invalidski voziček, ki ga je opremila z napisom: Theresa več ne stanuje tu. “Ključ mojega uspeha je to, da sem našla načrt, ki se ga bom lahko držala do konca življenja,“ pravi. Medtem ko je včasih cel njen dan praktično sestavljalo le veliko hrane, spanja in protibolečinskih tablet, ima danes 68 kilogramov, znebila se je astme in previsokega krvnega tlaka, njen revmatoidni artritis se izboljšuje. To je res zelo boleča kronična vnetna bolezen, ki prizadene sklepe. Ne le zaradi teže, tudi zaradi te bolezni, ki je bila posledica preveč kilogramov, je bil zanjo velik uspeh že, ko je lahko prehodila pot do prvega soseda. Medtem ko so jo vsi spodbujali, je morala večkrat počivati. “Počutila sem se, kot bi pretekla maraton. Toda bila sem ponosna nase. Edino nazaj so me morali odpeljati, ker nisem mogla več hoditi.“

Vsakič, ko je izgubila deset kilogramov, si je kupila nove malo preozke hlače. Te so bile njena motivacija, da jih je končno čim prej brez težav oblekla. Nanje je pomislila, ko se je želela pregrešiti. Zaradi takšne zagnanosti je prejšnji mesec prvič v življenju prehodila pet kilometrov. “Počutim se osvobojena,“ pravi. Osvobojena pa je predvsem vzorcev prehranjevanja, ki jih je prevzela že v otroštvu in so ji uničili življenje. Enajst let je imela, ko ji je umrl oče. “Odrasli so me vedno tolažili s kakšno dodatno kepico sladoleda, z večjim kosom domače torte. Kmalu sem se tudi sama začela tolažiti s hrano. Ta je postala moje zatočišče. Svojo bolečino sem se naučila potolažiti z vrečko piškotov in kmalu sem od sladkarij postala odvisna.“ V osmem razredu osnovne šole je imela že 88 kilogramov, več kot jih ima zdaj, in ti so se samo še nabirali. V določenem trenutku je že komaj lahko skrbela sama zase, danes pravi, da je povsem druga oseba. “Komaj kaj sem še lahko opravila,“ pripoveduje. “Tisto malo energije, kar sem je imela, sem porabila, da sem sploh preživela. Danes dobesedno prekipevam od energije.“ Neverjetno, kaj je mogoče doseči z železno voljo.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na