V obdobju, ko je bila najbolj na tleh, bi Laura Bardsley preživela samo z eno juho na dan. Potem je na srečo spoznala Darrena Morleyja, se streznila in končno spoznala, kako si škodi. 26-letnik je imel zdrav življenjski slog s pravilnim prehranjevanjem in mnogo gibanja. 24-letnica se je vanj zaljubila in si obljubila, da bo okrevala.

V anoreksijo in bulimijo je zapadla, ko je sorodnik, s katerim sta si bila blizu, umrl leta 2007 v avtomobilski nesreči. Pred tem ni nič kazalo na to, da bi kdaj lahko trpela zaradi motenj hranjenja. A težko je sprejela tragično novico. Za povrh je bila ločena od staršev, v internatu. Z žalostjo se je morala spopasti sama. Dolgo nihče ni videl, da to počne na zelo škodljiv način. Šele ko je izgubila že kar precej kilogramov, so se doma začeli spraševati, kaj se dogaja.

"Preden je moj sorodnik umrl, sem imela normalen odnos do hrane. Nato pa sem nenadoma vse manj in manj jedla in vse bolj hujšala. Sprva sem celo dobila kakšen kompliment in nekako sem začela razmišljati, da bom postala bolj srečna in vesela, če bom le izgubila še kakšen kilogram. Nato naenkrat nisem več mogla nadzirati, kaj počnem." Doma je tako uspešno skrivala, da je kaj narobe tudi zato, ker je staršem dejala, da je vegetarijanka in si bo zato sama pripravljala hrano. "Ker sem bila v internatu, nisem staršev videla vsak dan. So pa začeli opažati, da imam nenavadne prehranjevalne navade."

Počasi je postalo zelo vidno in starši so hitro uredili zdravljenje s strokovnjakom za motnje hranjenja. Takrat se je spet nekoliko zredila, a pravi, da ni res ozdravela, ker se njena miselnost ni res spremenila. Zato je, ko ni več imela posvetov s strokovnjakom, spet začela izgubljati kilograme. Nato bi morala v bolnišnico. Ker ji ni bilo do tega, se je tudi takrat nekoliko zredila in imela 50 kilogramov. A ni v resnici verjela, da je to dobro zanjo. Zato se je njena teža spet začela nižati, ko ni bilo več neposredne nevarnosti, da bo morala biti zaprta v bolnišnici.

"Nekaj mesecev bi delovalo, da sem dobro. Nato bi se počutila tako slabo, ker imam več kilogramov, da bi si hrano spet začela odrekati. Ne vem, kako sem preživela. Ampak nisem se mogla prisiliti, da bi v internatu sedela v restavraciji in jedla z drugimi ljudmi. Nisem prenesla občutka hrane v želodcu. Doma bi celo samo umazala posodo, da bi mislili, da sem jedla. Na univerzi pa se tudi z nikomer nisem družila, tako da nihče ni vedel, kaj se dogaja." Na srečo je na spletu spoznala fanta, ki jo je pritegnil.  Imel je zdrav odnos do hrane in gibanja in pravi, da ji je to pomagalo, da se je njena miselnost le spremenila.

"Skupaj sva začela hoditi v telovadnico, in čeprav se nisva pogovarjala o hrani, je zelo hitro spoznal, da imam motnjo hranjenja. Nekega večera mi je bilo vsega preveč in odprla sem se mu. Bilo mu je hudo in želel mi je pomagati. Svetoval mi je, kako začeti jesti bolj zdravo. Njegov pogled na svet je bil drugačen kot moj in toliko bolj sproščen." Počasi se je marsikaj spremenilo. Zdaj celo trenirata, da bosta skupaj pretekla maraton. "Ne vem, kje bi bila danes, če ga ne bi spoznala," poudari. Danes ima Laura 63 kilogramov, je zdrava in srečno zaljubljena.