- je neješč, kadar pa vendarle nekaj poje, je zelo hitro sit;

- po jedi je pogosto napihnjen, velikokrat se mu spahuje in bruha;

- večkrat občuti nenadno slabost;

- zaradi majhnih količin hrane, ki jih zaužije, izgublja težo in je slaboten ter izčrpan.

Veronica tako dnevno poje le dva opečena toasta z namazom in polovico pustega piščančjega zrezka, kajti večjih količin hrane njen želodec preprosto ne prenese in jih tudi ne more prebaviti. ''Ker ne jem dovolj, sem nenehno izčrpana in moje življenje je uničeno. Ko pridem domov iz službe, sem tako utrujena, da še psa ne morem peljati na sprehod in ne morem preživljati časa z družino,'' pripoveduje Veronica. ''Vsako jutro moram vstati ob petih, da pojem en popečen toast in da imam potem še dovolj časa, da ga prebavim, da mi ne bi bilo slabo v službi. Potem pa skorajda ves dan ne jem ničesar.'' Ker njen želodec ne prenese večjih količin hrane, je Britanka v zadnjem letu in pol izgubila kar 25 kilogramov in skrbi jo, da se bo kmalu zaradi bolezni izstradala do smrti. ''Nočem, da mi zdravnik v kratkem reče, da imam še samo kakšno leto življenja, ker se bom izstradala do smrti. Včasih me namreč dejstvo, da tako drastično izgubljam na teži, plaši. K sreči sem imela kar nekaj zalog, ki sem jih v zadnjem letu in pol porabila,'' še dodaja.

Zaradi gastropareze mora tako Veronica vsak dan jemati celo pest zdravil, ki ji pomagajo prebavljati hrano in preprečujejo, da bi zaužito hrano izbruhala. Da bi ji želodec spet nemoteno deloval, pa bi potrebovala operacijo, s katero bi ji v želodec vstavili nekakšen spodbujevalec, ki bi stimuliral poškodovane oziroma paralizirane živčne končiče njenega želodca, kar bi pripomoglo k temu, da bi ta spet normalno deloval. Vendar pa ji zdravstvene oblasti operacije, ki stane 13.600 evrov, nočejo plačati, ker noče pustiti službe in do nadaljnjega ostati na bolniškem dopustu ter prejemati bolniškega nadomestila. ''To je kronična bolezen, ki mi uničuje življenje, in operacija je edina stvar, ki mi lahko vrne moje življenje. Gre za velik poseg, ki pa ni tako zelo drag, zato me jezi, da ljudem plačujejo pregrade želodce in operacije zmanjšanja želodca, meni pa ne financirajo operacije, ki bi mi rešila življenje,'' jezno pravi. ''Nočem se namreč odreči službi, ki jo imam tako zelo rada, in nočem živeti na račun države, a zdi se mi, da mi takšno razmišljanje včasih dela več škode kot koristi.'' Tako zdaj čaka, da se bosta z zdravnikom, ki spremlja njeno stanje in jo zdravi, pritožila in znova vložila prošnjo, da ji poseg krije država. Medtem pa bo še naprej jedla le minimalno količino hrane in upala, da bo njena teža prenehala tako drastično padati ter da se bo vse dobro izteklo.