Felicia je za siamski dvojčici izvedela že med nosečnostjo. Zdravniki so ji povedali, da se bosta deklici verjetno rodili s številnimi razvojnimi težavami, zaradi česar ne bosta videli, ne bosta shodili, govorili … A mati je kljub temu zavrnila splav, in kot pravi, sprejela pravo odločitev. Danes deklici ne samo vidita, ampak lahko gledata skozi oči druga druge, obe lahko nadzorujeta roki in nogi druga druge, hodita, govorita. Čeprav čutita iste občutke, imata dve osebnosti. ''Skozi leta je Tatiana postala vodja. Krista pa je bolj tiha in se skrije v svoj oklep,'' pojasni mati.

Nevrokirurg dr. Douglas Cochrane, ki spremlja deklici v času njunega odraščanja, je priznal: ''Presenetili sta me – kako sta po eni strani enaki, a hkrati drugačni. Neverjetno je, kako se spopadata z napako narave in živita zdravo življenje.'' Njuna babica Louise McKay pa doda, da vsak dan znova dokazujeta, kako zelo so se zdravniki motili: ''Eden od zdravnikov je rekel, da bosta vse svoje življenje ležali na hrbtu. A presegli sta pričakovanja vseh.''

Deklici sta se naučili tudi tekati in radi se igrata druga z drugo. Starša sta prepričana, da si delita tudi misli. Pravita, da vsekakor med seboj nekako komunicirata, saj sta pogosto skrivnostni ali pa se nasmejita šali, ki si jo delita v mislih, ne da bi spregovorili. Čeprav sta večinoma prijazni druga z drugo, se znata tudi skregati. A mati ju spodbuja, da vedno najdeta skupni jezik. ''Rečem jima: 'Vidve bosta morali vse življenje preživeti druga z drugo, zato najdita način, kako bosta sodelovali in bosta prijazni druga do druge.' A še vedno imata trenutke, ko se skregata, sta jezni ena na drugo in ti prepiri so včasih lahko tudi nasilni.'' A spore morata zgladiti, saj deklici nikoli ne bodo mogli razdružiti. Delita si namreč velik del možganov, zaradi česar bi bila operacija zanju usodna. ''Njuni možgani so povezani z 'zadrgo'. Gre za dvoje različnih možganov, a sta organa skupaj zraščena tako, da ju nikoli ne bo mogoče razdružiti.''

Ko ljudje stremijo vanju, pa deklici z veseljem pojasnita svojo posebnost. ''Ko sva bili v maminem trebuščku, sva se zrasli skupaj in zato sva sedaj prilepljeni ena na drugo,'' pove Tatiana. Ker so posebni in drugačni, pa so pred kratkim dovolili, da novinarji spremljajo njihovo življenje in posnamejo dokumentarni film o tem, kako živijo. Želijo si namreč, da bi več ljudi razumelo, da sta deklici srečni in zadovoljni. ''Še vedno vidim ljudi, ki nanju gledajo kot na spaki. Kot da ne bi smeli biti na tem svetu. A ljudje bi mogli razumeti, da sta ti dve deklici čudoviti točni takšni, kot sta.''