Pri 39 letih je izvedela, kaj ji je

40-letnica, ki je doma iz Barwella, je danes ločena in mati enega otroka. Prvi napad je doživela, ko je bila še v najstniških letih, vendar pa so zdravniki šele pred letom dni odkrili, da gre pri njej v resnici za bolezen, ki jo imenujejo Kleine-Levinov sindrom, za katero trpi približno ena oseba na šest milijonov. Za ta sindrom je značilna prekomerna potreba po spanju, zaradi katere bolniki spijo tudi po 18 ur dnevno, spremenljivo vedenje pa je razlog, zakaj je življenje pacientov tako grozljivo in nekakovostno. Nekateri bolniki se v budnem stanju namreč zatekajo k hrani, več kot polovica pa jih doživlja skrajno željo po spolnosti, zaradi česar imajo spolne odnose tudi s sedmimi različnimi partnerji na dan.

Moški s to motnjo velikokrat zapadejo v kriminal, saj jih želja po spolnosti žene do skrajnosti in celo do posilstev, ženske pa v življenju veljajo za 'lahke'. Stanje je posledica neravnovesja kemikalij v možganih in pogosto izgine tako skrivnostno, kakor se pojavi, ni pa nujno tako. Običajno jo zdravijo z amfetamini in podobnimi zdravili, ki velikokrat pomagajo, k sreči pa je bolezen izjemno redka.

Svojih dejanj se sramuje, a si ne more pomagati

Neizmerna želja po seksu pa uničuje tudi Donnino življenje. "Prebrskala sem že vse internetne strani, da sem poiskala moške, ki si želijo seksa,“ priznava. “Ko dobim napad, se z njimi dogovorim za srečanje, v roku nekaj ur pa sledi akcija – pri njih doma, pri meni, v hotelu, avtu … Kjer koli.“ Donna pripoveduje tudi, kako je nekega dne napad dobila, ko je nakupovala. “Neki moški mi je v trgovini pomežiknil. Pristopila sem k njemu, čez nekaj minut pa sva bila že v parku in slačila obleke drug z drugega. Zadeva se je hitro zaključila. Nato sem se oblekla, on pa mi je na listič papirja zapisal svojo telefonsko številko, ki sem jo po nekaj korakih odvrgla v smeti,“ se spominja. “Moški je tako ali tako že opravil svoje delo – le zakaj bi potrebovala njegovo številko?“

Donna je spala že z več kot 150 moškimi. In to kljub temu da je bila pet let poročena. “Bila sem poročena in imela sem več dolgotrajnih zvez in nobenega od partnerjev nisem prevarala. Vsega, kar se je dogajalo po in med posameznimi zvezami, pa se neizmerno sramujem.“ Vendar pa za svoje početje Donna ni kriva sama. Ko je bila še najstnica, je bila pri spolnosti izjemno pazljiva. Kljub temu pa so se ji že takrat pojavljala obdobja, ko ni mogla nehati misliti na spolnost in si je zato v svojo beležko skicirala različne položaje in zapisovala perverzne misli. “Med posameznimi napadi sem spala tudi po 20 ur skupaj, ko sem se zbudila, pa sem imela občutek pijanosti in ponovno doživela napad vzburjenosti in želje po seksu. Fantje so bili nad mojim početjem najprej navdušeni, kasneje pa je to bilo preveč za njih.“

“Ko si po napadu opomorem, se sramujem svojih dejanj in ne morem verjeti, kaj sem storila. Običajno sem namreč izjemno sramežljiva, zadržana in zvesta, kljub temu pa sem seksala tudi že z možmi svojih prijateljic, zaradi česar večina družinskih članov in prijateljic ne govori več z mano,“ pravi, razočarana sama nad sabo, svojo družino in prijateljicami, ki ne morejo razumeti njene bolezni.

Donna zdaj pozna znake svoje bolezni in se poskuša izogibati neprijetnim situacijam tako, da odstrani baterijo iz svojega telefona, ne brska po internetu in ostaja zaprta doma. “Če moram ven, gledam vedno v tla, da se izognem pogledom moških,“ pravi. “Zaradi svoje bolezni doživljam pravi pekel, vendar pa od postavitve diagnoze naprej vsaj vem, kaj naj rečem partnerju, če se bo čudil mojemu vedenju. Nekateri ljudje mislijo, da izrabljam bolezen kot izgovor za svoje promiskuitetno vedenje, a to ne drži. Resnično sem bolna.“