Danes 27-letni Jonathan se z anoreksijo spopada že od svojega trinajstega leta, svojo zgodbo pa se je odločil deliti z javnostjo v upanju, da bi tako lahko pomagal številnim žrtvam, ki se o svojih težavah bojijo spregovoriti. Število moških, ki trpijo za manoreksijo, kot poimenujemo moško obliko anoreksije, se namreč iz leta v leto povečuje. Če je manoreksija pred desetimi leti predstavljala deset odstotkov vseh motenj hranjenja, danes moški predstavljajo že 40 odstotkov vseh oseb z motnjami hranjenja. Vendar so moške žrtve velikokrat spregledane, saj anoreksija in bulimija veljata za bolj ali manj ženski bolezni.

27-letnik je v svojem najbolj suhem obdobju tehtal zgolj 28 kilogramov. Izstradal se je tako, da na dan ni pojedel skoraj ničesar in istočasno pretiraval z rekreacijo. Okolica je seveda vseskozi spremljala njegovo nevarno početje in ga opozarjala na nevarnosti, vendar mu do pred kratkim ni uspelo sprevideti, da je njegova težava resna in da njegovo zdravje ter življenje visita na nitki.

"Mislim, da se nisem nikoli popolnoma zavedal, kako hudo sem prizadel svoje telo," pravi danes Jonathan, doma iz Lanarkshira. "Ali pa se nisem hotel zavedati svojih težav. Spominjam se, kako sem se nekega dne pogledal v ogledalo in ob pogledu na svojo srhljivo in suhljato podobo obnemel. V trenutku me je prešla misel, da mi je zadeva ušla izpod nadzora in da sem videti grozljivo, a si nisem znal pomagati." Takrat se je odločil, da bo poiskal pomoč.

Ko je prvič obiskal zdravnika, da bi mu pomagal, mu je ta rekel, da prvič sliši za anoreksijo pri moških. Tako mu je predlagal le, naj poje čim več čokolade in vsak dan pije mleko. Ko je obiskal drugega zdravnika, je ta mislil, da je Jonathan maratonski tekač in da je zato tako suh. "Zdravnikom nikakor nisem mogel dopovedati, da za anoreksijo lahko zbolijo tudi fantje." Prav to nerazumevanje okolice in zdravnikov ga je pahnilo še globlje v bolezen. Kot pravi, je fantom že tako težko poiskati pomoč, ko jih pustijo na cedilu, se stvari še dodatno zapletejo.

Pri 18 letih je njegova teža tako upadla na 28 kilogramov. Sprejeli so ga v bolnišnico Priory, ki je specializirana za zdravljenje motenj hranjenja, tam pa so mu postavili kopico omejitev, ki jih je moral upoštevati. Kljub temu Jonathan še vedno ni mogel nehati stradati. Med zdravljenjem je tako še naprej nadaljeval s čezmerno rekreacijo, a je bil tako droben, da si je z rebrom preluknjal pljuča. Bil je na robu obupa, večkrat pa je razmišljal tudi o samomoru.

Sčasoma se mu je s pomočjo strokovnjakov le uspelo pobrati. Pridobil je nekaj kilogramov in se povzpel na normalno telesno težo, zatem pa je diplomiral na področju nutricionizma. Vendar se mu bolezni na žalost ni uspelo dokončno znebiti. Danes tehta slabih 43 kilogramov in redno obiskuje terapije. Odločen je, da bo premagal anoreksijo in se je znebil za vse večne čase, a pravi, da je to izjemno težko. Vseskozi mu trdno oporo zagotavljajo tako prijatelji kakor tudi družina, vendar je njegovo družbeno življenje zaradi omejitev, ki si jih postavlja, izjemno zapostavljeno. S prijatelji namreč ne gre ne na večerjo in niti na pijačo, saj bi to zanj pomenilo preveč kalorij. Zaveda se, da bo moral svojo miselnost spremeniti in da bo moral na tem področju še marsikaj storiti, zato pa potrebuje pomoč, saj je sam prešibak, da bi mu uspelo.

Jonathanov indeks telesne mase (ITM) je 13. Spodnjo mejo normalne telesne teže predstavlja ITM 18, kar pomeni, da je zasidran globoko v nevarni coni. "V življenju sem imel največ 57 kilogramov. Zdravniki so hoteli, da dosežem ITM 21, kar bi pomenilo, da bi moral imeti vsaj 64 kilogramov. Trenutno sem torej precej pod normalo. Čeprav vem, da se sliši neumno, pa si trenutno ne želim imeti več kilogramov. To pa zgolj zato, ker imam občutek, da sem prešibak, da bi se lahko zredil. Vem pa, da mi bo nekega dne uspelo."

Jonathan se redno spopada z utrujenostjo in je izjemno šibkega zdravja. "Bojim se, da ne bom nikoli imel normalnega odnosa do hrane. Sicer si to želim, a vem, da trenutno nisem na pravi poti. Nehal pa sem pretiravati s telovadbo. Včasih sem namreč preplaval po 60 dolžin bazena dnevno, sedaj pa se trudim, da svojega telesa ne preobremenjujem. Poleg tega sem poiskal pomoč in redno obiskujem skupino za pomoč osebam z motnjami hranjenja." Navdušen pa je tudi nad svojim sedanjim zdravnikom, ki je bil prvi pripravljen vzeti si čas zanj in mu prisluhniti.

27-letnik hoče s svojo zgodbo opozoriti, da je za moške z motnjami hranjenja na razpolago premalo pomoči in da jim nihče noče in ne zna prisluhniti. "Svet želim opomniti, da obstaja ogromno moških, ki imajo enake težave kot jaz. Ko sem prvič odšel na zdravljenje, sem mislil, da sem edini na svetu s takšnimi težavami, sedaj pa sem odkril, da nas je več, veliko več." Kot pravi, se je zaradi občutka osamljenosti mnogokrat spopadal z depresijo in večkrat pomislil celo na samomor. Zatekel se je tudi k alkoholu, zaradi česar se je moral zdraviti. "Moški močno trpimo. Govorim iz lastnih izkušenj. Bal sem se spregovoriti o svoji težavi in sploh komur koli priznati. Vendar tudi moški potrebujemo pomoč, ne le ženske."

Jonathan je odločen, da bo nekega dne ozdravel in začel končno uživati v življenju. Čuti, da je to dolžan sebi in svoji družini, ki ga je nenehno močno podpirala in skrbela zanj.