“Vedel sem, kaj počnem,“ pravi Leon Sciortino. “Dobesedno sem se ubijal s hrano. Delal sem samomor z vilicami in nožem.“ Kljub temu da se je svojega početja zavedal, pa se ni mogel vzdržati, da ne bi obiskal bližnje restavracije in naročil toliko hrane, da je tri do štiri ure samo jedel.

Iz 320 kilogramov na 86 ...

Leon je v svojih 'najdebelejših' časih med letoma 1995 in 1997 tehtal skoraj 320 kilogramov. Okoli pasu je meril nekaj več kot 160 centimetrov, nosil pa je majice 12XL. Toda Leon je s trdno voljo premagal lakoto. Pri svojih 180 centimetrih višine tako danes tehta samo 86 kilogramov, obseg pasu pa se mu je zmanjšal na 86 centimetrov. To težo sedaj vzdržuje že 16 mesecev, vnos kalorij pa je iz 10 do 12 tisoč kalorij na dan omejil na 1500.

60-letni Sciortino se je pri 34 letih ločil in je še danes brez otrok. “Takrat sem se zaljubil v hrano,“ pravi. “Nikoli nisem kadil, pil ali jemal mamil. Hrana je bila droga, ki sem si jo izbral.“ Leon je popolnoma izgubil nadzor nad prehranjevanjem. V restavraciji se je komaj zadrževal, da si ni naročal do onemoglosti, prav tako pa ni poznal več kozarcev, saj je pil kar iz vrčev. Kot pravi, se je počutil kakor najhujši odvisnik. “Imel sem problem, priznam. In ta moj problem ni bil prav nič drugačen od tistega, ki ga ima alkoholik ali narkoman.“

Operacija želodca? Nikoli!

Toda Sciortino je izgubil vse svoje odvečne kilograme, brez kakršne koli operacije ali zdravil. Potreboval je 'le' 12 let trdne volje. Svojemu shujševalnemu načrtu pravi kar 'Leonov projekt', ki temelji na izjemno nizkem uživanju natrija in sladkorja. Dieta je sestavljena iz šestih obrokov na dan, ki vsebujejo ovsene kosmiče, sadje, korenje, tuno, lososa, piščanca, nemastno in nesoljeno pokovko in veliko zelenjave, popolnoma pa se je odrekel siru, kokakoli, kruhu, rdečemu mesu in začel je redno, vsak dan, hoditi na osem- do desetkilometrske sprehode.

“Večina ljudi bi se na mojem mestu začela smiliti samim sebi,“ pravi. “Toda jaz se nisem bil pripravljen predati. To sploh ni bila opcija.“ Takrat pa je tudi sprejel odločitev, da ne bo podlegel nikakršni operaciji, kot so na primer obvod ali resekcija želodca in liposukcija. “Bojim se zdravil in zdravnikov, saj so me pri vsakem obisku hoteli založiti z raznovrstnimi zdravili. Ker pri tako debelem človeku lahko pride do zapletov, sem se temu strogo izogibal, čeprav so me zdravniki prepričevali, da je to edina možnost zame.“ Leon je namreč veliko prebral o obvodu želodca in odkril, da lahko do zapletov pride tudi več let po operaciji, zato se je sam pri sebi odločil, da to ni za njega.

Vsak začetek je težak ...

Sprva je imel Leon velike težave pri izgubljanju kilogramov. Že po nekaj korakih je bil namreč tako zadihan, da ni zmogel naprej. Zanj je bil takrat izziv že 'sprehod' od dnevne sobe do kuhinje. “Zaporedoma sem lahko naredil le po 30 korakov. Občutek je bil grozljiv,“ se spominja. Ko pa je začel izgubljati kilograme, je Leon dobival nov zagon. “Ko sem začel bolj zdravo jesti, je bolečina v sklepih začela hitro upadati. In čeprav nisem izgubljal po veliko kilogramov na enkrat, sem razliko občutil že zelo hitro.“ Leto in pol kasneje je Leon lahko že bolj sproščeno hodil. Zaporedoma je lahko naredil že dva tisoč korakov in šele takrat je teža zares začela upadati. “Maščoba okoli pasu se mi je pričela kar topiti,“ pravi.

Da je začel hujšati, pa ga ni prepričalo nič drugega kot to, da ga je bilo strah misli, da bi mu zaradi debelosti nekoč morali odrezati noge ali stopala. “Ljudje so mi velikokrat rekli, da me bo debelost pokopala, a me to ni tako skrbelo. Bolj sem se bal amputacije. Raje bi umrl, kakor živel brez nog.“ Pojavile pa so se mu tudi težave z dihanjem in sklepi. “Nisem mogel dihati, hoditi, vse me je bolelo …“ pravi. “Še posebej pa mi je težave povzročalo dihanje.“ A naj se sliši še tako nemogoče, Sciortinu niso nikoli odkrili nobene resne bolezni, ki bi bila povezana z debelostjo, kot na primer bolezni srca in ožilja, kap, sladkorna bolezen in rak.

'Če je uspelo meni, lahko vsakomur!'

Leon upa, da bo njegova zgodba spodbudila ljudi k temu, da je treba skrbeti za svoje zdravje. “Ljudem želim pomagati,“ pravi. “Toda najprej se mora vsakdo pri sebi odločiti, da si to zares želi. Vsak se mora sam odločiti, ali želi živeti na zdrav način ali ne. Nikogar ni mogoče prisiliti.“ Pri tem pa se sprašuje, zakaj so ljudje pripravljeni toliko denarja zapraviti za shujševalne programe, ko je najpomembnejša le notranja motivacija. “Če je uspelo meni, lahko vsakomur. Bil sem na robu smrti, sedaj pa sem ponovno zaživel,“ še zaključuje.