"Začela sem imeti občutek, da ne morem več nadzirati, kaj se dogaja v mojem življenju," se spominja. "Odločila sem se, da ne bom več preverjala ravni krvnega sladkorja. Tako sem čutila, da imam več nadzora, počutila sem se svobodnejšo. Vzela bi ravno toliko inzulina, da bi moje telo še delovalo. Ne pa toliko, da bi lahko delovalo normalno." S tem se je Rianna spravila v ogromno nevarnost. Če sladkorni bolnik ne jemlje inzulina, je celo v nevarnosti, da bo potreboval amputacijo kakšne okončine. Lahko umre.

Po treh mesecih je mati opazila, da je nekaj narobe. Rianna je namreč shujšala za šest kilogramov pa že tako je bila drobna. Poleg tega se je počutila slabo, bila je nenehno utrujena in žejna. Peljala jo je k zdravniku, ki je po pregledu krvi ugotovil, da ne jemlje inzulina. "Bila sem že precej bolna," se spominja Kanadčanka. Je pa pritegnila pozornost matere, ki je sedaj nadzorovala njeno jemanje inzulina. Prej si ga je vbrizgavala sama, ker ima sladkorno bolezen tipa 1, to je tip, ki je genetsko pogojen. Inzulin jemlje že od šestega leta starosti, tako da si ga je bila že pri desetih letih vajena vbrizgavati sama. "Ker sem bila tako mlada, ko se je začelo, je to postalo moja rutina, običajna, kot je umivanje zob."

Nekaj časa je torej normalno jemala inzulin. A opazila je, da se je začela rediti. Ko je mati nehala nadzirati njeno jemanje inzulina, se je odločila, da ga bo spet jemala manj. Čeprav je vedela, da se bo spet počutila slabo, si je želela spet shujšati. Da bi bila spet zelo suha, je bilo zanjo pomembnejše od tega, da bi bila zdrava. In res je spet začela izgubljati težo. To se namreč zgodi, ker telo misli, da se bori za preživetje, zato začne porabljati več energije. Je pa smrtno nevarno. 

Sledila je kalvarija. Večkrat so jo hospitalizirali, ker se je počutila že tako slabo. Spet bi nekaj časa normalno jemala inzulin, medtem ko bi jo mati nadzorovala. Ko pa bi lahko pozabila na injekcijo, bi to tudi naredila. Postala je mnogo presuha in na to je bila ponosna, čeprav se je ves čas počutila nadvse slabo. Videz ji je bil pomembnejši od česar koli drugega. Je pa to v resnici ni osrečilo. Ko je bila stara 19 let, je padla v depresijo.

Začela se je prenajedati in njena teža je naraščala. Imela je že 70 kilogramov, ko je spoznala novega fanta. V njegovi družbi ji je bilo prijetno in priznala mu je svoje demone. Pomagal ji je. Najbolj pa se je spametovala, ko je stara 20 let nenadoma zanosila. "Takrat sem začela razmišljati, da moram skrbeti za svoje zdravje in telo. Verjetno, ker ni šlo več le zame. Spoznala sem, da nisem žrtovala le zdravja. Elle je moje življenje spremenila. Postala sem bolj zdrava fizično in duševno," zaključi danes, ko je hči stara tri leta. Svojo zgodbo je delila, da bi komu, ki bi lahko šel po njeni stranpoti, pokazala, da ni vredno. "Če ne bi rodila Elle, me mogoče sploh ne bi bilo več tukaj," poudari, da je imela srečo, da je preživela.