1. Kakšni so bili občutki ob tem, ko ste pretekli maraton?

Občutki, ki jih doživljam ob prihodu v cilj, so neverjetni. Spremlja jih misel, da sem spet dodal en kamenček v mozaik slike z naslovom diabetik in maraton. Prepričan sem, da je veliko več diabetikov sposobnih preteči maraton, kot jih dejansko to tudi stori. Prihod v cilj pomeni zmago nad samim seboj in to je tisto, kar ti nihče ne more vzeti. Vsak tekač točno ve, koliko truda je treba vložiti v ta svoj podvig in to ti da spodbudo za naprej. Ne smem pozabiti tudi na podporo najbližjih, kajti na progi si sam in se boriš z raznoraznimi mislimi, objem drage osebe na koncu pa je plačilo za vse “trpljenje”.

2. Preteči maraton je za sladkornega bolnika precej drugačna naloga kot za zdravega človeka. Na kaj vse mora med tekom razmišljati in paziti sladkorni bolnik?

Pred začetkom teka je najpomembnejši podatek višina glukoze v krvi, ki mora biti v pričakovanih ciljnih vrednostih, ki sem si jih sam določil. To je med 8 in 10 mmol/l. Seveda moram imeti v mislih tudi, koliko aktivnega insulina imam še v telesu in za to predvideti zalogo ogljikovih hidratov, ki jih imam s seboj. Tečem brez insulinske črpalke in tudi merilca krvnega sladkorja nimam s seboj, ker je zadeva relativno velika in bi me med tekom motila. Skratka, med samim tekom se prepustim svojim občutkom in poslušam svoje telo ter pazim, da redno v določenih časovnih intervalih zaužijem tekočino in dodatne ogljikove hidrate. Med tem ultramaratonom sem imel tudi spremstvo svoje življenjske sopotnice Erike, ki me je čakala na vnaprej določenih postojankah, kjer sem si meril glukozo v krvi ter po potrebi zaužil dodatno hrano in pijačo.

3. Čeprav je bila vaša zdravnica nekoliko skeptična nad vašo odločitvijo, da boste pretekli ultramaraton, ste se za ta podvig kljub vsemu odločili. Zakaj?

Odkar tečem, se je moje splošno počutje izredno izboljšalo in posledično sta z vsakim pretečenim kilometrom rasla tudi moja samozavest in pričakovanje. Poleg tega verjamem v znamenito misel, ki jo poznajo vsi maratonci in se glasi: ”Vse je v glavi!” Če je ta pogoj izpolnjen, je pol dela že narejenega, in ker sem ponavadi še malo trmast, sem se odločil, da se kljub vsemu podam na potovanje, na katerem še nisem bil.

4. Ste imeli zaradi teka nato kakšne zdravstvene težave ali posledice?

Kar se tiče samega diabetesa, nisem imel nobenih posledic. Po prihodu v cilj sem pojedel banano in spil izotonični napitek, da je začelo telo počasi pridobivati izgubljeno energijo nazaj. Insulinsko črpalko sem priklopil približno po eni uri, ker je drugače grozilo, da mi sladkor preveč naraste. Sicer pa sem v glavnem imel bolečine v nogah, ki sem jih lajšal s protibolečinskim gelom. K sreči pa nisem imel žuljev, kar je za sladkornega bolnika pomembno, saj se rane na nogah celijo zelo počasi.

5. Kaj je vaš naslednji podvig?

Sedaj je glavni cilj jesenski maraton v Ljubljani, ki bo moj drugi uradni maraton. Teh 42 km želim preteči v času, krajšem od štirih ur, in to je moj nov izziv. Poleg tega da tečem in s tekom ohranjam svoje zdravje, mi veliko pomeni tudi druženje z drugimi tekači. Na tekaškem forumu je družba tekačev rekreativcev, ki ti dajejo prepotrebno energijo in spodbudo.

6. Se vam zdi, da so sladkorni bolniki v primerjavi z zdravimi ljudmi kaj prikrajšani?

Čeprav ustava zagotavlja vsem enake pravice, je na žalost to samo na papirju. V praksi se velikokrat pokaže, da delodajalci nočejo zaposliti diabetika, čeprav ima morda boljše reference kot protikandidat, ki nima sladkorne bolezni. To je posledica neozaveščenosti ljudi o diabetesu. Prav zaradi tega veliko diabetikov skriva svoje pravo zdravstveno stanje pred sodelavci. Na osebnem nivoju pa je vsak posameznik odgovoren zase in od njega je odvisno, kako dojema svojo bolezen. Jaz pa pravim, da je potrebno le malo drznosti ter poguma in cilji postanejo kmalu dosegljivi.