Odvisnost jo je pripeljala tako daleč, da je z njo ogrozila celo svoje življenje, je priznala v nedavnem intervjuju za britanski Daily Mail. “Vode ne pijem zato, ker se zaradi tega bolje počutim, temveč enostavno zato, ker mi je všeč. Mislila sem, da je to zadnja stvar, ki bi lahko začela uničevati moje zdravje,“ pravi. “Ogromno vode pijem že od otroštva. Starša sta me, ko sem bila majhna, velikokrat zaradi tega peljala k zdravniku, saj sta mislila, da imam sladkorno bolezen: žeja je eden prvih simptomov diabetesa. A izvidi niso pokazali ničesar.“

Joanne je že večkrat poskušala zmanjšati vnos vode v telo, a so bili vsi poskusi neuspešni. “Moje telo je navajeno na ogromne količine vode. Če med službo, še posebej v klimatiziranem prostoru, ne pijem, se počutim slabo. Moja usta so suha in ustnice izsušene.“

Nekega dne pa se je Joanne resnično ustrašila za svoje življenje. “Vedno sem bila zdrava, čeprav nikoli nisem bila ljubiteljica športa. Pred dvema mesecema pa sem se odločila preizkusiti bikram jogo. Gre za vadbo, ki poteka v ogrevanem prostoru in spodbudi prekrvavitev telesa in organov.“ V dveh tednih je obiskala deset ur joge, nato pa so jo opozorili, da mora zaradi povečanega znojenja paziti, da bo njeno telo ostalo hidrirano. Tako je Joanne začela piti še več vode, kot je bila vajena.

“Nek petek sem imela celo dopoldne v službi sestanek, kar pomeni, da sem bila od zjutraj, ko sem vodo pila doma, celo dopoldne odrezana od vode, zato sem je takoj po sestanku spila liter,“ se spominja. V nekaj naslednjih urah pa je spila še 11 litrov vode, zvečer pa še nekaj litrov. “Nikakor nisem mogla potešiti svoje žeje. Konec dneva sem se počutila nekoliko čudno. Srce mi je razbijalo, moje dihanje je bilo plitko in misli so mi begale sem ter tja. Nisem mogla razmišljati.“ Pod očmi so se ji naredili temni kolobarji in izgledala je grozno, zato ji je šef poklical taksi in jo poslal domov. “Mislila sem, da se bom v soboto počutila že normalno, a se nisem. V celem dnevu nisem spila več kot tri kozarce vode, saj sem vedela, da sem dan prej pretiravala.“

Nato je Joanne začela izgubljati zavest. Prestrašena je poklicala zdravniško pomoč. “Mislila sem, da bom umrla,“ pravi. Takoj so ji opravili EKG, ki je pokazal, da njeno srce dobesedno nori v prsnem košu. “Pojma nisem imela, kaj se dogaja z mano. Bila sem izjemno prestrašena.“

Krvni testi so pokazali, da ima v krvi ekstremno nizko raven elektrolitov, ki so zadolženi za uravnavanje delovanja vseh pomembnih telesnih funkcij. Ko se ji je srčni utrip umiril, je lahko odšla domov. Zdravniki so ji naročili, da mora vnos tekočine zmanjšati na razumno raven, kar pomeni, da naj bi spila do največ dva litra vode dnevno. “Če spijem več vode, moram poleg vode uživati še prašek z elektroliti. Sem pa bila ob izpustu iz bolnišnice šokirana, ko sem izvedela, da so ljudje zaradi čezmerne količine popite vode že umrli.“

Joanne priznava, da je nevarna izkušnja ni ozdravila. “Dnevno še vedno spijem po šest litrov vode. Ta količina mi ustreza, moje telo pa je tudi že navajeno nanjo. Razlika je le v tem, da od nesreče naprej pazim, da ne prekoračim te meje in da redno uživam elektrolite.“