John Stirling je doma pogosto uporabljal krožno žago. Medtem ko je nekega dne hotel odžagati kos lesa, mu je zdrsnilo, pri tem pa si je odrezal celotno podlaket. Kljub šoku je bil še toliko pri zavesti, da mu je uspelo priklicati soseda, ki je odrezan ud spravil v plastično vrečko, ga shranil in Johna odpeljal v bolnišnico.

“Ko vam prišijejo ud nazaj, je občutek grozljiv. Ne čutiš ničesar in zdi se ti, kot da je roka mrtva,“ pravi 60-letni John. “Ud se mi je zdel izjemno težek, neuporaben in ničesar nisem čutil.“ John pa je nad celjenjem svoje poškodbe izjemno navdušen: “Sedaj roka spet postaja del mene, poleg tega pa spet začenjam delati vse, kar sem počel pred poškodbo.“ John sedaj spet lahko igra biljard, vozi avtomobil in počne različne stvari, ki so se še pred kratkim zdele popolnoma nedosegljive.

Njegovo okrevanje se je začelo po 14-urni operaciji. “Johnova odločnost in trdo delo sta bila ključnega pomena za njegovo okrevanje,“ pravi Asit Khandwala, plastični kirurg, ki je vodil Johnovo operacijo. “Hitrost okrevanja Johnove roke po tako hudi poškodbi je torej posledica njegove trde želje in motivacije ter sodelovanja s fizioterapevtom. Je psihično izjemno močen človek in bi lahko bil vzor vsem poškodovancem,“ pravi Asit. Z njim pa se strinja tudi Johnova terapevtka Fiona Clilverd: “John napreduje izjemno hitro in dobro. Redko vidim pacienta, ki je pripravljen tako sodelovati pri okrevanju.“

John pravi, da je v roki čutil čisto vsak živec, ki se mu je zaraščal, med svoje največje dosežke pa šteje pridobitev vozniškega izpita. “To, da lahko vozim, je prečudovito. Po 30 letih vožnje je občutek, da si vedno odvisen od nekoga, grozljiv, zato sem vesel, da sem lahko ponovno voznik,“ pravi John. “Stvari, ki jih lahko počnem, je vedno več – sedaj lahko igram celo biljard, ki ga prej nikoli nisem. Presegam vsa pričakovanja, tudi svoja,“ dodaja. “Zaradi moje starosti so namreč mislili, da si ne bom nikoli opomogel, saj naj bi se živčevje počasneje razvijalo. Vendar pa sem dokazal, da je tudi nemogoče mogoče.“

John sicer lahko premika le vse prste naenkrat in pravi, da bo zadovoljen tudi, če se njegovo stanje od zdaj naprej ne bo več izboljševalo. “Res, da ne morem igrati klavirja, a v tem tako nikoli nisem bil dober. Dovolj je, če lahko odpiram vrata, si odrežem kos kruha in nanj namažem maslo, čutim, kdaj je skodelica čaja vroča in kdaj me zebe v roke.“