Bolestno debelo Sophie Smith so le še 3 meseci ločevali od operacije obvoda želodca, s pomočjo katere bi končno lahko shujšala in poskrbela za svoje zdravje, nakar pa je izvedela, da pričakuje otroka. A se je na veliko grozo Otočanov, ki njenega dejanja nikakor ne morejo razumeti ter ga močno obsojajo, raje, kot za odpoved kirurškega posega, odločila, da bo prekinila svojo nosečnost.

20-letnica, ki vztraja, da je sprejela pravo odločitev, je omenjen poseg prestala letos, v mesecu marcu, saj je bala, da s svojo prekomerno težo ne bo več dolgo živela. Tehtala je že 160 kilogramov, ki so pritiskali na njene notranje organe, kot pravi, pa bi bil v nasprotnem primeru zaradi tega ogrožen tudi otrok, ki bi ga nosila pod srcem. “Ko je zdravnik opravljal splav sem neustavljivo jokala, saj sem se zavedala, da ubijam svojega otroka. A sem se bala, da bi sicer ogrozila najini življenji. Tveganje je bilo preveliko, zato nisem imela izbire,“ je povedala za The Sun.

K njeni odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da njena nosečnost ni bila načrtovana, otrokov oče pa ni bil več del njenega življenja. “Pomislila sem: Zakaj ne bi splavila zdaj, ko moje življenje v nobenem pogledu ni urejeno, in se za drugega otroka odločila šele, ko bom v dobri zvezi s partnerjem, ki si dejansko želi biti njegov oče,“ nadaljuje Sophie, ki se z odvečnimi kilogrami bori že vse od otroštva. “Na dan sem pojedla po 5 vrečk čipsa, čokoladic, spila sem več litrov gazirane pijače, zajtrk, kosilo in večerjo pa je predstavljala hitra hrana, čemur primerna sta bila tudi moja postava ter zdravstveno stanje.“

Da je poseg nujen za njeno preživetje, jo je posvaril osebni zdravnik. “Med prvo nosečnostjo sem se zredila za 40 kilogramov, zato mi je napovedal, da druge ne bom preživela. Nathan bi ostal sam. Morala sem misliti na to, kar že imam, in ne na nekaj, kar še ni obstajalo.“ Kirurgi so ji morali odstraniti kar 80 odstotkov želodca, s čimer se je zmanjšala njena želja pa tudi potreba po hrani, in le s tem ji je do danes uspelo odpraviti neverjetnih 45 kilogramov. A za kakšno ceno, se sprašuje javnost, katere večinsko mnenje je, da tega ne bi smela storiti. “Od tedaj sem sicer prejela veliko pozitivnih odzivov s strani svojih bližnjih, kar pa ne velja tudi za ljudi, ki me ne poznajo. Odkar je moja zgodba prišla v javnost, sem osovražena praktično na vsakem koraku. Želim si, da bi se ljudje postavili v mojo kožo, saj menim, da moje zagate še zdaleč ne razumejo. Še huje pa je, da otežujejo mojo priložnost, da bi si lahko kadarkoli odpustila.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na